RADOVLJICA

Sokolsko društvo Radovljica, 1918-1941

Prepoved delovanja med I. svetovno vojno. Sokolsko društvo v Radovljici je leta 1914 posvečalo glavno skrb pripravam za Vsesokolski zlet v Ljubljani. Telovadci so se marljivo pripravljali na tekme, pripravljalo se je tudi ostalo članstvo, saj naj bi bil ljubljanski Vsesokolski zlet veličastna manifestacija vseslovenske sokolske ideje. Sredi neumornega dela pa so v Sarajevu počili streli …

Sokolske organizacije so bile takoj prepovedana, vsako delovanje takoj ustavljeno.

Vir: Razvoj sokolskega društva v Radovljici 1908-1933 (avtor Čebulj Danimir; Sokolska spomenica, 1933)

Delovanje radovljiškega Sokola (telovadni del) po osvoboditvi

… In skoro je napočil oni okrtobrski dan, ko so zopet oživele ceste polne naroda, ki proglaša svojo svobodo, med njimi pa po dolgih letih zopet dolge rdeče srajce …

Z ustanovitvijo lastne države so bili dani razvoju sokolskega pokreta novi, trdnejši temelji. Naloga radovljiškega Sokola (kot vsega sokolskega gibanja) je bila pred vojno: telesno-kulturna naloga, t. j. nuditi članstvu priložnost, razvijati svoje telesne sile, ojačati obenem njegov duh in vzporedno s tem dvigati njegovo moralno kvaliteto.

Stari predvojni odbor je kmalu po prevratu zbral raztresene ude ter sklical 1. decembra 1918 občni zbor. Slednji je izvolil novo upravo, za starosto dr. Mirka Trillerja, za načelnika pa br. Franca Kapusa, ker se tedanji načelnik br. Horvat še ni vrnil iz ujetništva. – Naloga nove uprave je bila težavna. Sokol je bil tako rekoč na cesti, prostora kjer bi mogel uspešno vršiti svojo misijo, ni bilo. Obračal se je na vse strani za pomoč, dokler se ni končno posrečilo najti prostora v Homanovem skladišču.

Vir: Razvoj sokolskega društva v Radovljici 1908-1933 (avtor Čebulj Danimir; Sokolska spomenica, 1933)

Telovadnici v Homanovem skladišču in Graščinski ječi

Homanovo skladišče so hitro spremenili v lično telovadnico, sicer majhno po svojem obsegu, a za silo je zadostovala. Življenje v telovadnici je postalo na mah živahno. Ustanovljeni so bili tudi ženski oddelki, tako da je bila telovadba v kratkem v vseh ozirih dobro vpeljana. S telovadbo pa je bilo potrebno hiteti, ker se je bližal prvi povojni župni zlet v Borovlje.

Že v prvem letu svojega povojnega delovanja je razširil Sokol svoje delovanje na prosvetno polje. Ustanovljen je bil gledališki odsek, ki ga je prevzel br. Jakob Špicar. Društvena uprava je sklenila preurediti telovadnico v Homanovem skladišču v gledališko dvorano, telovadba pa se je preselila v Graščino, kjer se je posrečilo dobiti v najem bivšo graščinsko ječo. Ta mala nova telovadnica v bsegu 64 m2 seveda telovadbi ni nudila tega kar smo si želeli, zato je telovadba pri tem precej trpela, posebej pozimi. Kljub temu, da se je vršila telovadba v jako neugodnih okoliščinah, je bila vztrajnost telovadečega vseeno tolikšna, da se je lahko vedno priredil društveni javni nastop.

Vir: Razvoj sokolskega društva v Radovljici 1908-1933 (avtor Čebulj Danimir; Sokolska spomenica, 1933)

Gradnja sokolskega doma. Že leta 1914 so ustanovili »Društvo za zgradbo Sokolskega doma«. Namen društva je bil predvsem zbirati finančna sredstva za zgradbo doma, priskrbeti primerno zemljišče, načrte itd. Nato pa naj bi se pristopilo k zgradbi prepotrebnega Sokolskega doma.

Prišla je prva svetovna vojna, nato telovadba v Homanovem skladišču. Nato gledališke igra v Homanovem skladišču in telovadba v graščinski ječi. Proti koncu gledališke sezone 1920/21 je prišlo do nesreče. Pri igri je na tram obešena svetilka povročila tlenje tramov. Tlenje so pravočasno opazili, tako da ni prišlo do požara. Natančen inšpekcijski pregled pa je potrdil, da je dvorana za gledališke igre neprimerna. Prav tako je bila telovadnica v stari ječi v graščini zaradi higijeničnih razmer neprimerna. Kaj storiti sedaj? »E, kaj? Svoj dom si bomo postavili, zgradili lastno ognjišče, kjer bomo sami gospodarji, kjer nas ne bo nihče preganjal.«

Vir: Razvoj sokolskega društva v Radovljici 1908-1933 (avtor Čebulj Danimir; Sokolska spomenica, 1933)

Kako pa pričeti z delom? Slišala so se najrazličnejša mnenja. Za vse predpriprave, kakor finančno vprašanje, nakup stavbišča in izdelavo načrta smo imeli največ dva meseca časa ter smo z ozirom na kratek rok načeli vsa tri vprašanja sočasno. Rešitev finančnega vprašanja smo poverili bb. juristom, kateri so v dobrem tednu predložili dva načina rašitve, in sicer: da bi se ustanovila akcijska družba, katera bi zidavo financirala ali, da se razpiše brezobrestno posojilo. Stoječ na stališču, da mora biti lastnik doma društvo samo, ne pa kakšna akcijska družba, smo se odločili za drugega. Razpisali smo brezobrestno posojilo v deležih po 100 din.

Začetek gradnje Sokolskega doma, 1921

Vir: družina Čebulj-Sartori (foto Slavko Vengar)

Kopanje temelja Sokolskega doma, 1921

Vir: Sokolska spomenica, 1933 (foto Slavko Vengar)

Dosežena višina Sokolskega doma, 1921

Vir: Sokolska spomenica, 1933 (foto Slavko Vengar)

Neometan Sokolski dom, 1921

Vir: družina Ozmec (foto Slavko Vengar)

Sokolski dom, 1922

Vir: Sokolska spomenica, 1933 (foto Slavko Vengar)

Sokolski in gasilski dom, ok. 1925

Vir: arhiv Rajko Jagrič (foto Slavko Vengar)

Prepoznava ljudi na skupinskih sokolskih fotografijah

Člani Sokolskega društva v Radovljici, 1933

Vir: Sokolska spomenica (foto Slavko Vengar)

Stojijo (od leve): 1. ______, 2. Marjan Miklavčič, 3. ______ , 4. Joža Pezdič, 5. Jaro Razinger, 6. Franci Prešeren in 7. Lojz Fajfar.

Sedijo (od leve): 1. Pavel Ješe, Franc Pristavec, Franc Potočnik in 4. ______.

Prednjački zbor Sokolskega društva Radovljica, 1933

Vir: Sokolska spomenica (foto Slavko Vengar)

Stojijo (od leve): 1. ______, 2. Ludvik Horvat, 3. Anton Kobenter, 4. Jaro Razinger, 5. Franc Cerar in 6. Hilda Skrt.

Sedijo (od leve): 1. Nuša Huth, 2. Fran Pristavec, 3. Alojzija Horvat, 4. Franc Potočnik, 5. Dolfka Kolman in 6. Marija Skrt.

Društvena uprava Sokolskega društva v Radovljici, 1933

Vir: Sokolska spomenica (foto Slavko Vengar)

Stojijo (od leve): 1. Franc Pristavec, 2. ______, 3. Anton Kobenter, 4. ______, 5. Ciril Pezdič, 6. Rudolf Smerdu in 7. ___ Potrata.

Sedijo (od leve): 1. dr Mirko Triler, 2. Ludvik Horvat, 3. Alojzija Horvat, 4. Franc Jaklič, 5. Fran Kenda, 6. Franc Potočnik, 7. Franc Čebulj in 8. dr. Ivan Dobravec.

Naraščaj Sokolskega doma v Radovljici, 1933

Vir: Sokolska spomenica (foto Slavko Vengar)

Stojijo (od leve): 1. ______, 2. Lada Perc, 3. Tončka Prešeren-Zupan, 4. Joža Ješe, 5. Slavko Trelc, 6. Miro Koman, 7. Marija Habjan in 8. ______.

Sedijo (od leve): 1. ______, 2. Marija Skrt, 3. Franc Potočnik in 4. Albina Kalan.

Sokolsko društvo Radovljica v starih časopisih

25-letnica Sokolskega društva v Radovljici.

Sokolsko društvo v Radovljici praznuje v nedeljo dne 13. avgusta in na praznik dne 15. avgusta svoj 25 letni jubilej. – Ustanovljeno l. 1908, se je tekom 25 let razvilo do zavidljive višine, na kateri se nahaja danes.

Kakor vsako drugo novo ustanovljeno društvo, se je tudi Sokolsko društvo moralo boriti z vsemi mogočimi težavami. – Nenaklonjenost nekdanjih avstrijskih oblastev, ki so v naši organizaciji videle revolucionarno, slovansko organizacijo, besni napadi naših nasprotnikov, ki so se včasih stopnjevali do skrajnosti, dalje pomanjkanje lastnih prostorov, vse to so bila dejstva, s katerimi se je moralo mlado društvo boriti. Pri tem pa je vršilo svojo vzgojno nalogo v smislu Tvrševih načel brezkompromisno dalje ter si lahko šteje v čast, da je tekom svojega obstoja vzgojilo generacijo, telesno zdravo, moralno

čvrsto in nacionalno neomajno, katere v svoji narodni zavesti ni mogel omajati noben sovražni vihar. – Med vojno je društvo darovalo na oltar svobode enega svojih najboljših bratov – Boštjana Olipa.

Po vojni je radovljiški Sokol deloval 2 leti po raznih zavetiščih, dokler ga zloba nasprotnikov ni tudi od tu vrgla na cesto. Toda Sokol je bil nepremagljiv, noben politični in gospodarski pritisk ga ni mogel uničiti. – Morda nikjer v državi ni bojevalo nobeno drugo sokolsko društvo s svojimi nasprotniki tako hudega in brezobzirnega boja, kot ravno v Radovljici. – Vse to pa je članstvo združilo v zvesto, disciplinirano in vztrajno družino, ki si je z lastnimi sredstvi, brez vsake državne subvencije, postavilo svoj lastni Sokolski dom, v ponos Radovljici in vsemu Sokolstvu. – Z železno voljo, požrtvovalnostjo in pridnostjo pa je članstvo skrbelo, da se ta dom tudi plača in danes s ponosom lahko trdimo, da stoji naš dom na trdnem. Nade naših nasprotnikov so bile zaman.

Delo našega društva je znano. Poznani so naši telovadci, ki se stalno pojavljajo na vsakoletnih župnih tekmah. – Znano je naše Sokolsko gledališče, ki ne uživa zaman slovesa, da je eno najboljših podeželskih odrov.

Za proslavo svoje 25 letnice pa je društvo pripravilo svojim posetnikom lepo presenečenje. – Kakršno je bilo naše 25 letno delo, taka naj bo tudi naša proslava. Velika, mogočna! V nedeljo zvečer bo “Slavnostna akademija s koncertom”, na kateri bo društvo pokazalo kaj zmore.

Telovadna točka »Polarne sanje” je mogočen nastop vsega telovadečega članstva, naraščaja in dece, nad 120 po številu. Smelo lahko trdimo, da take akademije v Jugoslaviji še ni bilo! Cela akademija se vrši na prostem pri razsvetljavi reflektorjev in ob spremljevanju godbe.

Na praznik 15. t. m. pa se vrši popoldan javni telovadni nastop radovljiškega sokolskega okrožja, zvečer pa se ponovi slavnostna akademija.

Za svojo 25 letnico je društvo izdalo tudi “Spomenico”, kjer je opisano vse dosedanje naše delo. – Vse, ki se za stvar zanimajo, vabimo, da isto naroče pri društveni upravi.

Sokolska manifestacija v dneh 13. in 15. avgusta bo v Radovljici po svojem programu ena najlepših, kar jih je bilo. Zato pa vabimo vse prijatelje našega Sokola in vse narodno zavedno občinstvo, da pohiti te dni v Radovljico ter s svojo navzočnostjo povzdigne sijaj srebrnega jubileja radovljiškega Sokola.

Triglav, 12. 08. 1933

Proslava 25-letnice Sokolskega društva Radovljica.

V nedeljo, 13. t. m. in na praznik 15. t. m. je radovljiški Sokol proslavil svoj srebrni jubilej. – Kakor je njegova zgodovina pestra, polna neumornega dela, požrtvovalnosti ter jeklene volje do napredka in uspehov, tako je bila tudi proslava dostojna in veličastna, bila je mogočen odsev velike notranje sile našega pokreta, katerega stremljenje gre vedno le naprej po ravni poti, do jasno začrtanih ciljev.

V nedeljo zvečer se je vršila slavnostna akademija. Celotna prireditev je bila inscenirana na prostem ob čarobnem svitu močnih žarometov. Številno občinstvo je z zanimanjem sledilo posameznim točkam. Najprvo je nastopil naš priznani pevski zbor, ki je pod veščim vodstvom brata Kobenterja izvršil svojo nalogo, kot običajno, jako dobro. Poslušalci so vsako pesem nagradili z gromovitim aplavzom. Senzacija večera pa je bila telovadna točka „Polarne sanje”, ki je trajala brez prestdnka dobro uro. Sestra Lojzka Horvatova, ki je celo stvar sama prestavila, naštudirala in žrtvovala nešteto ur za vsžbanje in druge priprave, zasluži vse priznanje. Nagrada pa naj ji bo krasno uspela prireditev sama. Sestra Horvatova naj bo vsem drugim bratom in sestram vzor sokolske pridnosti, požrtvovalnosti in nesebičnosti, kajti glavni delež na krasnem uspehu pripade njej. V Radovljici smo že vajeni gledati odlično izvedene telovadne akademije. Poslednja pa je presegla vse naše pričakovanje.

Vsebinsko predstavljajo “Polarne sanje” mornarje, ki pridejo na severni tečaj. Utrujeni od prestanih naporov zaspe, v sanjah pa se jim prikaže vse tajinstveno polarno življenje. Nastopijo beli medvedi, ki z začudenjem opazujejo čoln, s katerim so pristali monarji na ledenih ploščah ter s simboličnimi vajami plešejo, veslajo ter se gugajo v opuščenem čolnu. Divje račke nastopajo s svojimi – poletu posnemajočimi gibi, ledene sveče imajo zopet svojevrstne vaje, ljubek je ples malih snežink, očarljiv ples velikih snežink, vse se vrsti eno za drugim, brez odmora. Zvezde izvajajo brezhibno in elegantno svoje krasne plese, očara nas nastop solnca s svojimi spremljevalci – žarki, dalje so posebno srčkane snežene krpe, ko pa nastopi še Polarka, ostrini gledalec v nemem občudovanju. Vrhunec cele točke pa je skupni ples vseh nastopajočih. Kot celota so bile “Polarne sanje” podane zares odlično, pa tudi posamezne skupine, kakor poedinci so povsem zadovoljili – plod dolgotrajne in vestne priprave.

Na praznik, glavni jubilejni dan, se je popoldan vršil javni telovadni nastop. Ob določeni uri so prikorakali na telovadišče vsi telovadni oddelki ter članstvo v kroju. Na balkon je stopil starosta br. Jaklić ter v svojem lepem govoru predvsem nazdravil Nj. Vel. kralju, pokrovitelju vsega sokolstva, ter Nj. Vis. prestolonasledniku, starešini SKJ. Godba je intonirala državno himno. V nadaljnem svojem govoru pozdravlja br. Jaklič navzoče zastopnike, predvsem sreskega načelnika dr. Vrečerja, župana dr. Dobravca, zastopnika saveza SKJ br. dr. Semrova, zastopnika župe br. Dolenca in br. Cvara, dalje zastopnika vseh bratskih društev, ki so prihiteli v našo sredo, vse nekdanje brate, ki so ustanavljali in polagali temelj društva in končno se spominja vseh umrlih bratov, predvsem dr. Janko Vilfana in Boštjana Olipa. S ponosom omenja v kratkih obrisih vso zgodovino društva, vse društvene uspehe tekom 25 let ter ob zaključku poziva vse članstvo k nadaljnjemu, uspešnemu in discipliniranemu sokolskemu delu. Sreski načelnik dr. Vrečer je pozdravil Sokolstvo v imenu sreskega načelstva, čestital društvu k 25 letnemu jubileju, pohvalno omenjal društvene uspehe ter pozival vse, da združijo v sokolskih vrstah vse one, ki želijo dobrobit naroda in države. Prisrčne čestitke je podal imenom občine župan dr. Dobravec ter pozdravil društvo kot sokolske pionirje, ki je zaneslo sokolsko misel med vse okoliške občine. V temperamentnem govoru je čestital društvu imenom savezne in župne uprave župni starosta dr. Semrov. Tudi on se spominja uspešnega društvenega delovanja tekom celih 25 let, ko je radovljiško društvo častno izvrševalo svoje veliko poslanstvo med prebivalstvom v svojem okolišu, Ostro pa graja vse one mlačneže in papirnate Sokole, ki malomarno zanemarjajo društvene prireditve in telovadnico, ter postavlja za vgled br. Artelja iz Žirovnice, katerega kljub njegovim visokim letom, preko 70, vidimo v kroju na vseh sokolskih prireditvah. Ob zaključku želi društvu nadaljnih uspehov v bodočem delovanju in razvoju.

Po končanih pozdravnih govorih je sledil javni nastop, ki je uspel v vseh ozirih povoljno. Vsi oddelki so svoje vaje izvedli strumno, skladno in disciplinirano ter občinstvo ni štedilo z zasluženim priznanjem. Nastopilo je 55 moške dece (br. Pristavec), 38 ženske dece (s. Hilda Skrtova), 20 m. naraščaja (br. Potočnik), 17 ž. naraščaja (s. Marija Skrtova), 25 članov (br. Potočnik) in 30 članic (s. Horvatova). Pri orodni telovadbi pa vrsta članic na bradlji, gojenke s kolebnico, m. naraščaj na konju, člani na drogu in bradlji, oboja deca pa z igrami. Obisk telovadbe pa hi bil posebno zadovoljiv. Pogrešali smo marsikoga, seveda za tiste je bilo kopanje važnejše kot pa društveni jubilej. Se vsaj poznamo . . .

Zvečer je bila na programu ponovitev akademije na prostem. Zalibog je isto preprečil dež, ki je pričel rositi v večernih urah. Akademija se je nato vršila v dvorani ter istotako dosegla pri jako številnih gledalcih popolen uspeh.

S to prireditvijo je radovljiški Sokol proslavil in zaključil svoje 25 letno delovanje. Toda ta datum ne bo v društvenem življenju mejnik dela, konec uspehov, ampak le velika vzpodbuda za nadaljno, še intenzivnejše in še plodonosnejše delovanje, vedno v službi naroda in države.

Triglav, 19. 08. 1933

Staroste in načelniki Sokolskega društva v Radovljici, 1918-1933

1918            dr. Mirko Triller                                  Franc Kapus

1919            dr. Mirko Triller                                     Franc Kapus

1920            dr. Mirko Triller                                     Ljudevit Horvat

1921            Jakob Špicar                                      Ljudevit Horvat    

1922            Jakob Špicar                                      Ljudevit Horvat

1923            Jakob Špicar                                      Ljudevit Horvat              

1924            Jakob Špicar                                      Horvat /  Beznik

1925            Jakob Špicar                                      Vinko Beznik

1926            Jakob Špicar                                      Vinko Beznik        

1927            Jakob Špicar                                      Vinko Beznik        

1928            Špicar / Pegan                                    Ljudevit Horvat

1929            Alojzij Pegan                                      Vinko Beznik

1930            Pegan / Špicar                                    Vinko Beznik

1931            Jakob Špicar                                      Franc Pristavec

1932            dr. Ivan Vidmar                                   Franc Pristavec

1933            France Jaklič                                      Franc Potočnik

24. Župni zlet Sokolov v Radovljici, 1938

24. Župni zlet v Radovljici (na Linhartovem trgu), 1938

Vir: arhiv družina Čebulj-Sartori

24. Župni zlet v Radovljici (nastop v Predtrgu), 1938

Vir: Digitalni arhiv Radovljica

Sankanje v Radovljici, 1920-40

Sankanje je bilo ena izmed najbolj razvitih športnih panog. Priljubljeno je bilo že pred prvo svetovno vojno in je zanimanje zanj po letu 1930 nekoliko usahnilo, čeprav popolnoma zamrlo ni nikoli.

Radovljica je imela nekaj odličnih terenov za sankanje, zato so tudi iz drugih krajev (Škofja Loka, Kranj, Jesenice in celo Ljubljana) hodili na sankanje v Radovljico. Prometa je bilo po cestah malo, sankali so največ ponoči (proge so prej polivali z vodo). Sankališča so bila od pokopališča do Save in od lekarne do Lancovega.

Vir: Družabno življenje v Radovljici v obdobju med obema vojnama (avtorica: Alenka Klemenc, diplomska naloga na FF Ljubljana, 1985 – tipkopis).

Sankališče v Podmestu, ok. 1935

Vir: Digitalni arhiv Radovljica

Op. Tu se nakazuje še ena sankaška proga: Od gostilne Kunstelj, mimo Vahtnice, mimo razpela nasproti barvarne Wagner, verjetno do Savskega mostu (op. DAR).

Smučanje v okviru Sokolskega društva Radovljica, pred 1928

V zimskem času so bili posebno priljubljeni športi: smučanje, sankanje in drsanje. Člani Sokolskega društva so samo za svoje člane v smučanju prirejali tekmovanja. Proga je potekala od Sokolskega doma do železniške proge. Po tekmovanju so imeli v domu še zabavo in proglasitev rezultatov treh najboljših, ki so dobili simbolične nagrade.

Vir: Družabno življenje v Radovljici v obdobju med obema vojnama (avtorica: Alenka Klemenc, diplomska naloga na FF Ljubljana, 1985 – tipkopis).

Športni klub Zlatorog Radovljica, 1923

Smučanje Radovljičanov na Jelovici in Pokljuki, pred 1928

Ostali so veliko hodili smučat na terene Jelovice, ob prostih ali prazničnih dnevih tudi več dni skupaj. Na eni od planin je bila odprta koča, znana po dobri postrežbi in domači hrani. Smuka na Jelovici je bila interesantna tudi zato, ker so lahko v Kolnici (blizu Lipnice) oddali smučarsko opremo in nahrbtnike, saj je tam vozila delovna žičnica za prevoz lesa. Na pustno soboto so hodili na Pokljuko, kjer je hotel vse od Novega leta do Pusta vsako soboto prirejal plese. Hotel je imel v oskrbi tudi več brunaric, za katere pa je vladalo tolikšno zanimanje, da je bilo potrebno prostor rezervirati že nekaj tednov vnaprej. Igral je priznan orkester. V hotelu so poleg plesa prirejali še razne zabavne igre in organizirali turno smuko (na željo obiskovalcev so ponudili tudi vodiča za te smučarske izlete).

Vir: Družabno življenje v Radovljici v obdobju med obema vojnama (avtorica: Alenka Klemenc, diplomska naloga na FF Ljubljana, 1985 – tipkopis).

Smučarski klub Radovljica, 1928

Smučarski klub Radovljica je bil ustanovljen leta 1928 (vir: arhiv RS).

Vir: Družabno življenje v Radovljici v obdobju med obema vojnama (avtorica: Alenka Klemenc, diplomska naloga na FF Ljubljana, 1985 – tipkopis).

Tekma naraščajnikov Smučarskega kluba Radovljica, 1929

Ilustrirani Slovenec, 24. 03. 1929

Športni klub Radovljica, 1932

Nogometni klub Radovljica, 1932

Podatkov o točni ustanovitvi NK Radovljica (še) nismo zasledili. Prvi zapis o NK Radovljica je iz 3. aprila 1932, ko so z Jesenicami dvakrat izgubili. Na Jesenicah z 0:11, v povratni tekmi doma pa z 0:5.

12. junija 1932 pa so igralci pod imenom Sokol Radovljica doma (v Radovljici) premagali ekipo Svoboda Jesenice z 7:0.

Naslednji podatek je iz 31. julija 1932, ko so nogometaši Radovljice doma igrali dve tekmi z ekipo Svoboda komb. Jesenice. Piše le: »Tekmo so svobodaši izgubili, igrali so v Radovljici. V tekmi rezervnih moštev pa je zmaga pripadla svobodašem.« 21. avgusta 1932 je bila na Jesenicah povratna tekma, ki so jo dobili »svobodaši«.

Vir: Obdobje med obema vojnama 1918-1941 (avtor Viktor Brun; 60 let nogometa pod Mežakljo, 1975)

SK Radovljica v starih časopisih

Nogomet v Radovljici. SK Radovljica: VSK Triglav (Ljubljana) 10:2 (2:2). Gostje so pokazali enakovredno igro samo prvi polčas, v drugem pa je popolnoma odpovedala njihova obramba. Domači fantje pa so pokazali, da se da tudi vtežkih tekmah doseči dober rezultat, ako vlada v moštvu disciplina, in harmonija. Publike bolj malo.

Triglav, 12. 08. 1933

Nogomet v Radovljici. S.K. Radovljica (Radovljica) : SK Gorenjec (Jesenice) 11:1 (5:0). V nedeljo je gostoval proti domačemu SK Radovljica novoustanovljeni SK Gorenjec z Jesenic. Domačini so bili stalno v premoči ter odločili igro z rezultatom 11:1 (5:0) v svojo korist. Gostom se je pač poznalo pomanjkanje sistematičnega treninga, gotovo pa bodo prišli zopet v svojo staro formo. – SK Radovljici bi pa svetovali, da povabi na gostovanje kak močnejši klub, ker se je občinstvo že naveličalo cele serije dvoštevilčnih zmag. Publika rada vidi lepo, a ne enostransko nezanimivo igro. Priporočali bi tudi, da se ne prirejajo tekme na nedelje, ko se vrši že kaka druga športna prireditev, ker v tem slučaju samo trpi blagajna.

Triglav, 29. 07. 1933

Radovljica – ekipa v 30. letih: Cerar ______, Dobravec Milko, Glažar Vinko, Homolja ______, Ješe Jože, Kobentar ______ (vodja), Magister ______, Markič ______, Prinčič Branko, Pristavec ______, Skrt Srečko in Vengar ______. Tudi Slamič in Krpan (Ljubljana) in žandar Krsto.

Vir: Kdo je kdo? (avtor Goran Lavrenčak)

Nogometaši SK Radovljica, pred 1940: Stojijo od leve: 1. Franc Pirih (Predtrg), 2. Žega (frizer), 4. Anton Orel (Muhnek), 5. Pavel Pirih (Predtrg), 7. Šimnov Tonček (Predtrg) in 8. Franc Mulej (Reman).
Čepijo od leve: 2. Vrečko (Lesce)

Vir: arhiv družine Štangelj

Plavalni klub Obla Gorica, 1933

V začetku 30. let je bil župan v Radovljici Vinko Resman, ki je bil glavni pobudnik izgradnje kopališča. Okoli sebe je zbral kopico zanesenjakov, ki je načrt predstavila domačinu Ivanu Vurniku, univerzitetnemu profesorju arhitekture, ki je zasnoval izreden objekt. Drzen načrt je finančno podprla Mestna hranilnica Radovljica, izvedbo samih del pa je prevzelo podjetje Mavrič.

Župan Vinko Resman – nosilec ideje
Ivan Vurnik – projektant objekta

     

Zemljišče za kopališče so podarili Ledrarjevi, ki so v zahvalo nato iz bazena dobivali odpadno toplo vodo za zalivanje njihovega vrta. V letu 1932 so se pričela prva dela in kopališče je začelo dobivati svojo podobo.

Kopanje jame za bazen, 1932

Vir: Zgibanka ob 110 letnici TD Radovljica

Betoniranje bazenske školjke, 1932

Vir: Knjižica ob 50. letnici PK Radovljica

Odločilno pa je bilo kopališče. In to ne le za plavalni šport. Do takrat precej zaspanemu podeželskemu mestecu, z bore tisoč prebivalci, je prineslo nov življenski utrip. Ljudje, ki so se odločili za to smelo dejanje, so vedeli kaj hočejo. Težko bi rekli, da je še katera druga stvar do takrat prinesla toliko sprememb v življenje Radovljičanov kot novo kopališče, ki je bilo v tistem času, za ljubljansko Ilirijo in mariborskem Otokom, šele tretje v Sloveniji, ki je imelo pravi petdeset meterski bazen.

Otvoritev modernega kopališča v Radovljici.

Radovljica je lelos dobila ob vznožju Oble gorice novo moderno kopališče, katerega svečana otvoritev se je vršila preteklo nedeljo. S tem kopališčem je stopila Radovljica v vrsto naših prvovrstnih letovišč, kajti kopališče odgovarja vsem predpisom športa, higijene in estetike, ter po svoji krasni legi naravnost prelestno vpliva na kopalce. Koliko bo Radovljica pridobila z novim kopališčem v tujsko prometnem oziru, bo pokazala bodočnost že v najkrajšem času. Gotovo pa je, da je Mestna hranilnica v Radovljici, ki je kopališče postavila, napravila Radovljici in njeni okolici neprecenljivo uslugo, sebi pa postavila dostojen spomenik v prizadevanju nuditi prebivalstvu možnost novih dohodkov ne glede na to, da je kopališče za prebivalce velikega pomenathidi v telesno-kulturnem oziru.

Kopališče leži na jugozapadnem parobku Oble gorice, par sto metrov oddaljeno od mesta, obdano od treh strani od prijaznega smrekovega gozdička, ter s krasnim razgledom na Juliske alpe, Karavanke in Jelovco. Okrog bazena je obširno šetališče. Na južni in vzhodni strani so nameščene kabine, ob severni strani je restavracija, ki nudi kopalcu razne vrste okrepčil. Nad bazenom je – moderno in tehnično dovršeno zgrajena skakalnica, raz katere so možni skoki iz višine 3, 5 in 10 m. Kopališču se dovaja voda iz potoka Zgoše po cevah dolgih cca 2 km. Pred bazenom se vsa voda filtrira in je po ceveh napeljana preko bakrene strehe nad kabinami, kjer se segreje do 30 stopinj, v bazen.

Načrte za kopališče je napravil domačin, univerzitetni prof. arh. Vurnik Ivan, ki je v tej zgradbi pokazal vse svoje odlične sposobnosti. Zgradila pa je, kot že omenjeno, kopališče iz lastnih sredstev Mestna hranilnica v Radovljici, predvsem na pobudo svojega predsednika gosp. Vinko Resmana, ki je vložil v celo napravo mnogo nesebičnega truda, ter se ni strašil ogromnega dela in žrtev za dosego postavljenega cilja.

Otvoritveni svečanosti je prisostvovala pretečeno nedeljo dopoldan 1000 glava množica prebivalstva, med njimi pa je bilo mnogo tujcev, ki so z zanimanjem ogledovali krasno napravo ter niso štedili z zasluženimi pohvalami. Na častni tribuni pa smo opazili zastopnike uradov in Mestne hranilnice. Takoj v početku svečanosti je intonirala jeseniška godba »Molitev”, nakar je po uvodnem govoru izvršil svečani akt blagoslovitve radovljiški dekan gosp. Fatur. Predsednik Mestne hranilnice, ravnatelj gosp. Franc Resman, je pozdravil zastopnike oblastev in uradov ter ostale udeležence, orisal zgodovino borbe za lastno kopališče ter se spomnil projektanta arh. Vurnika. Poudarjal je važnost kopališča za Radovljico in okolico. Veliko odobravanje pa je žel njegov poziv na skupno, složno delovanje vsega prebivalstva brez ozira na politično prepričanje, za kar nas bo vesela domovina Jugoslavija in kralj Aleksander. Godba je intonirala državno himno. Sledili so pozdravni govori sreskega načelnika dr. Vrečarja, mestnega župana dr. Dobravca, prvega podpredsednika LPP gospoda Gnidovca in dr. Trillerja, ki se je v imenu občinstva zahvalil predvsem gosp.Resmanu, predsedniku Mestne hranilnice, ki ima za zgraditev kopališča največ zaslug.

Gospod ravnatelj Resman je stopil nato na rob bazena, proglasil kopališče za otvorjeno, ter ga izročil splošni uporabi občinstva. Zadoneli so streli iz možnarja, na skakalnici se je dvignila bela zastava z monogramom “OG” (Obla gorica), iz višine 10 m pa je izvedel krasen skok na glavo kopališki mojster gosp. Sekovanič. Iz vzhodnega roba bazena pa so se pognali v vodo „Ilirijanci”, ter s trikratnim športnim ,„Zdravo” tudi športno krstili kopališče.

Kopališče je bilo otvorjeno, jeseniška godba je priredila še kratek promenadni koncert in dopoldanski program je bil končan.

Točno ob treh popoldne se je vršil športni program otvoritve. Sodelovala je Ilirija z celokupno plavalno ekipo, med katerimi smo opazili naše znane rekorderje, tako v plavanju in skokih. Cel program je bil izveden brezhibno. Številno občinstvo ni štedilo s priznanjem pri posameznih točkah drznih Ilirijanov, ki so se pokazali res prave mojstre v svoji stroki. Naše občinstvo bo Ilirijane gotovo s simpatijami vedno sprejelo v svoji sredi, spremljala pa jih bo tudi s simpatijami v predstoječi težki borbi za državno prvenstvo.

Po končanem oficijelnem delu se je pričela razvijati prijetna domača zabava. Bazen je bil kmalu poln domačega Občinstva in številnih gostov. Tudi domačine je občinstvo občudovalo v več ali manj posrečenih točkah, izvedenih iz vseh treh višin skakalnice.

Kopališče v Radovljici je otvorjeno. Upamo, da v kratkem ne bo Gorenjca, ki ne bi posetil našega kopališča, saj je vstopnina tako minimalna, da jo bo zmogel prav vsakdo.

Triglav, 22. 07. 1933

Kopališče »Obla Gorica«, ok. 1935

Vir: splet Krajevna skupnost Radovljica (arhiv: Leopold Kolman)

Ženska plavalna ekipa PK Obla Gorica, 1934

Vir: Plavalni klub Radovljica

Op.: Na kopalkah se vidi tudi emblem kluba.

Igrišče za tenis na kopališču Obla Gorica, 1933-1940

Tenis je ena od športnih iger, ki jo že takrat lahko štejemo za igro višjih slojev. Igrali so ga na istem prostoru, kjer so pozimi drsali. Za tenis je posebno med tujci (tako Radovljice kot tudi Bleda) veljalo posebno zanimanje, tako da so bile kapacitete stalno zasedene. Domačini so tenis igrali malo, v večji meri uslužbenci Posojilnice in člani Društva za pridobitev tujcev, ki so na igrišče prihajali že pred sedmo uro, torej pred službo, kajti kasnejše ure je bilo igrišče v celoti prepuščeno gostom.

Vir: Družabno življenje v Radovljici v obdobju med obema vojnama (avtorica: Alenka Klemenc, diplomska naloga na FF Ljubljana, 1985 – tipkopis).

Teniško igrišče na »Obli gorici«, ok. 1935

Vir: spletna stran KS Radovljica

Na fotografiji se vidi tudi igrišče in igranje badmintona ob teniškem igrišču.

Drsališče na kopališču Obla Gorica, 1933-1940

Pozimi je bilo priljubljeno še drsanje, ledeno ploskev so imeli na prostoru pod kopališčem (ker je to precej na sončni legi so ga s posebnimi zasloni varovali pred sončnimi žarki). Drsanje je imelo izrazito družabno vlogo in naravo. Drsali so posamič ali v parih, neuki pa so si pomagali s posebnim stolom, katerega so potiskali pred seboj. Društvo za privabitev tujcev je poskrbelo, da je bila v tem času odprta kopališka restavracija, kjer je bilo moč kupiti čaj, kavo, klobase, poskrbeli pa so tudi za garderobo obiskovalcev. Drsali so v glavnem ob koncu tedna, tako otroci, kot tudi odrasli.

Vir: Družabno življenje v Radovljici v obdobju med obema vojnama (avtorica: Alenka Klemenc, diplomska naloga na FF Ljubljana, 1985 – tipkopis).

Drsališče na »Obli gorici«, ok. 1935

Vir: arhiv Jože Božič

Smučarski klub Radovljica, 1928

Radovljiški smučarji (verjetno v Krpinu), pred 1940

Vir: arhiv družine Jaušovec

Od leve: 1. Rudi Finžgar, 2. Franc Cvenkel (?), 3. Jože Janša, 4. Franc Žerovc, 5. Franc Fajfar, 6. Anton Štiherle (roj. 1920), 7. Polda Janša.

LESCE

Smučanje v Lescah, 1922/23

Prve smuči so bile prenesene v Lesce pred zimo 1922/23. leta. V tem letu so iz tovarne verig v Beli peči pripeljali stroje za izdelovanje patentnih in varjenih verig za Tovarno verig. S stroji pa je prišla tudi skupina delavcev. S seboj so prinesli smuči Marija Špendal, Alojz Kos in Fric Skumavc. Med prvimi smučarji domačini pa so bili Peter in Lizeta Dalla Valle, Pavel Olip, Herman Hieng, Vili Vrhunc, Franc Prešeren ter še nekateri. V tistem času je bil znani izdelovalec smuči kolarski mojster Zajc iz Doslovč. Alojz Kos st. je bil samouki izdelovalec smuči. V zimski sezoni je večkrat hodil h kolarju Zajcu pomagat delat smuči. Od tam tudi smuči za prve Leščane. Kasneje pa je pričel delati smuči miza in navdušeni skakalec Jože Torkar iz Lesc. Takrat so smuči izdelovali iz cepljenk mladih jesenovih debel.

Za preprosto smučanje je bilo za Leščane dovolj terenov. Bregovi Kačje in Krištofove doline, bregovi savskih teras na jugozahodni strani vasi.

Tudi za smučarske skakalce je bilo dovolj prostora. Največja skakalnica je bila na jugozahodnem bregu pri Ažmanovem čebelnjaku. Možno je bilo skočiti do 20 metrov, a to ni uspelo nikomur. Drugi dve skakalnici sta bili manjši, ena pod leškim klancem, desno od ceste v robu hraškega polja, kjer je sedaj zajetje studencev za pitno vodo.

Druga je bila na Lipniškem hribu na bregu na severozahodni strani studenškega pašnika. Na tem kraju je sneg ležal daljši čas. Manjših skakalnic je bilo povsod dovolj. Na teh skakalnicah odrasli fantje niso skakali.

Tudi za sankače je bila pripravna dolga proga s pričetkom na južnem koncu Kačje doline, streljaj o Mezetove hiše na delu romarske poti na Bled z zavojem v levo po Babčnekovem bregu in do Legatove plane. Po cestnem klancu Lesce – blejski most so sankali kar po cesti, saj ni bilo drugega prometa, kakor sani s konjsko vprego.

Vir: Leška županija in občina (avtor Alojz Kos; Leški zbornik 2005)

Smučarski klub Lesce, 1931

Vodstvo leta 1931 ustanovljenega Smučarskega kluba Lesce se je odločilo, da zgradi štiridesetmetrsko smučarsko skakalnico. Na Hkavčevi plani je bil zgrajen lesen nalet na betonskih podstavkih. Doskok je bil na bregu, poraslem s smrekami, nad hraškim pašnikom. S posekom smrek in zemeljskimi deli so pridobili po vseh pravilih ustrezen hrbet in doskok. Skakalnica je bila preveč izpostavljena soncu. Zaradi tega so morali na nalet donašati sneg.

Vir: Leška županija in občina (Leški zbornik, avtor Alojz Kos)

Ogrodje leške skakalnice, 1931

Vir: Leški zbornik

Skakalnico je zgradil tesarski mojster Šparovec z Lipnice v letu 1933. Ob otvoritvi je skakalnico blagoslovil župnik Franc Avsec. Na trening in tekmovanje je bil povabljen tudi smučarski skakalec Norvežan Gutarensen. Prenočišče in prehrano je dobil pri Olipovi družini. Njegov skok je bil najdaljši, skočil je čez kritično točko in padel. Predno so s skoki nadaljevali domači skakalci so popravili odskočno mizo. Skrajšali so jo za en meter in precej zvišali. S tem so zmanjšali dolžine skokov.

Vili Vrhunc, po domače Beškolov iz Lesc, je dosegel 37 metrov – najdaljši skok med domačimi skakalci. Rekord skakalnice pa je bil drugi skok Norvežana Gutarensena, dolg 38 metrov.

Vir: Leška županija in občina (Leški zbornik, avtor Alojz Kos)

Otvoritev skakalnice na »Hkavčevi plani«, 1933

Vir: Leški zbornik

Plačniki gradnje so bili njeni pobudniki. Med prvimi je bil Pavel Olip, nato Janko Šumi, Slavko Šušteršič, Anton Legat in Herman Hieng. Zaradi stroškov vzdrževanja ogromnega lesenega naleta in donašanja snega na nalet so še pred drugo svetovno vojno podrli. Skakalnico je podrl in les odkupil tesarski mojster Janez Mulej iz Studenčic.

Vir: Leška županija in občina (Leški zbornik, avtor Alojz Kos)

Leška skakalnice (pogled iz Suhe doline pri Lescah), ok. 1940

Vir: Foto Geog. Inst. Ljubljana (posredoval Rok Gašperšič)

Nogomet v Lescah, 1932

Lesce. Leški fantje so brcali žogo na planjavi na Žagi že pred II. svetovno vojno. To je bilo predvsem merjenje moči s sovrstniki iz sosednjih vasi.

Vir: Začetki igranja nogometa v Lescah (60 let nogometa v Lescah 1946-2006).

Nogometaši iz Češnjice pri Podnartu (na gostovanju v Lescah), 1932

Vir: Začetki igranja nogometa v Lescah (60 let nogometa v Lescah 1946-2006

BEGUNJE

Kristanovi poskusi letenja s helikopterjem, 1925-26

Vinko Kristan, doma iz Kovorja pri Tržiču, se je v letih pred prvo svetovno vojno zaposlil v tovarni letal na Dunaju. Mep prvo svetovno vojno je bil vpoklican, a so ga takoj zaposlili v letalski industriji. Po razpadu Avstroogrske monarhije se je na Zgornjem otoku pri Radovljici oprijel kovaštva. Znanje, ki si ga je pridobil v letalskih tovarnah, ga je vzpodbudilo, da se je v letih 1925-26 lotil gradnje helikopterja. Helikopter je izdelal pretežno iz lesa, tehtal je približno 70 kg, z dvižnim vijakom premera sedem metrov in manjšim vlečnim vijakom. Pri načrtovanju pogona vijakov je prosil za pomoč že tedaj priznanega konstruktorja letal inž. Stanka Bloudka, s katerim se je spoznal na Dunaju. Bloudek mu žal ni mogel pomagati. Helikopter je prestal drugo svetovno vojno, potem pa so ga razdejali.

Vir: Začetki športnega letalstva (avtor France Primožič; Letalstvo na Gorenjskem in ALC Lesce).

Medtem ko so med vojnama v razvitejših okoljih sistematično spodbujali tehnično ustvarjalnost in še posebej v letalstvu podpirali nadarjene posameznike, so le-ti drugod veljali za čudake in bili izpostavljeni posmehu. To se je dogajalo tudi kovaču Vinku Kristanu iz Zgornjega otoka pri Podvinu, ki je med prvo svetovno vojno delal v letalski industriji, po vrnitvi na Gorenjsko pa se tudi ni hotel odpovedati letalskemu delu in se je tako sredi dvajsetih let lotil izdelovanja naprave, ki nikjer na svetu ni uspešno letela – helikopterja. Na navpični osi ga je opremil z vijakom s premerom 7 m, na vodoravni pa z manjšim. Vrtilni moment dvižnega vijaka je skušal nevtralizirati s posebno napravo na vrhu njegove osi. Ker ni imel denarja za motor in tudi ne strokovne literature, iz katere bi se poučil o potrebni moči za navpični vijačni dvig, je poskušal kar z mišičnim pogonom. Seveda ni mogel uspeti; da bi se izognil posmehu, je razglašal, da se mu je med enim od mnogih poskusov le posrečilo dvigniti za meter od tal.

Vir: letala (avtor Sandi Sitar; Z vozili skozi čas)

Kristanov Helikopter na Zgornjem otoku, 1925-26

Vir: arhiv družine Brinšek

Poizkusi letenja v Begunjah, 1938

Hubert Razinger, doma v Begunjah, dijak ene od ljubljanskih gimnazij, je leta 1936 na Blokah uspešno končal tečaj za znak jadralnega pilota A. Po vrnitvi domov se je lotil gradnje jadralnega letala. Po načrtih in navodilih za gradnjo nemškega začetniškega jadralnega letala Hols der Teufel je izrisal načrte za nekoliko pomanjšano letalo, z razpetino kril okoli 8 metrov. Po nekaj več kot dveh letih je bilo letalo izdelano in v poletju leta 1938 je konstruktor in graditelj letala na travniku med Poljčami pri Begunjah in Rodinami naredil več poskusov letenja, od katerih ni noben uspel. Vzrok za brezuspešno prizadevanje, da bi poletel je bila startna vrv, ki brez gumijastega dela ni mogla dati letalu potrebne hitrosti, da bi se dvignilo od tal. Po teh poskusih je letalo obležalo na podstrehi Razingerjeve hiše v Begunjah, sam pa je letel v eni od jadralnih skupin ljubljanskega aerokluba.

Vir: Začetki športnega letalstva (avtor France Primožič; Letalstvo na Gorenjskem in ALC Lesce).

Hubert Razinger, ok. 1940

Vir: foto Jože Primožič (Letalstvo na Gorenjskem in ALC Lesce).

Letališče/vzletišče na Blatih pri Poljčah, 1939

Na drugi skupščini Aerokluba Jesenice 2. februarja 1939 so med drugim odločili, da uredijo vse potrebno, da bodo še v istem letu začeli leteti na terenih pod sv. Petrom nad Poljčami in Rodinami. V tem času so resno razmišljali o ustanovitvi novih jadralnih skupin v Kranjski Gori, Radovljici, Lescah in na Bledu. Zato so v novo izvoljeni odbor izvolili vplivne osebnosti iz teh krajev: ing. Vovka z Bleda, župana Lesc g. Olipa in rezervnega poročnika – pilota Jožeta Lavtižarja iz Kranjske Gore.

Potem, ko so uredili vse formalnosti za odobritev letenja na novem vzletišču  na Blatih pri Poljčah, so spomladi začeli osnovno šolanje skupine Puleks. Sprva so za vsakokratno letenje pripeljali letalo z Jesenic, pozneje pa so uredili shranjevanje v bližnjem kozolcu toplarju.

Uradno odprtje vzletišča z veliko letalsko prireditvijo je bilo na Blatih pod Rodinami v nedeljo, 20. avgusta 1939. Steza vzletišča oziroma prireditveni prostor je bil na ravnem delu pod sedanjo cesto proti Rodinam.

Tu in celo s sv. Petra so nato leteli vse do pričetka 2. svetovne vojne.

Vir: Aeroklubi na Gorenjskem pred drugo svetovno vojno (avtor France Primožič; Letalstvo na Gorenjskem in ALC Lesce).

Jadralni letali INKA in SOKOL na sv. Petru, 1939

Vir: arhiv Železarne Jesenice; povzeto iz »Aeroklubi na Gorenjskem pred drugo svetovno vojno (avtor France Primožič; Letalstvo na Gorenjskem in ALC Lesce). INKA in SOKOL na sv. Petru 20. avgusta 1939 pred otvoritvenim poletom letalske prireditve na Blatih. V dolino sta eden za drugi poletela Izidor Ručigaj in Stojan Hrovat.

Novo letališče na Poljčah. Konec avgusta je priredil jeseniški Aeroklub velik letalski miting na novem letališču pod Rodinami. Jadralci visoke Gorenjske so nastopili pred 7000 gledalci in pokazali resnično lepe uspehe svojega idealnega dela – pod vodstvom pilota g. Ručigaja. Prireditvi jeseniškega Aerokluba, ki deluje po predsedstvom ing. Rekarja, so pri tej prireditvi šli na roko najbolj odlični piloti in letalske edinice, tako da je bila prireditev prava letalska manifestacija. Prireditvi je prisostvoval zastopnik Nj. Vel. Kralja. Od pokroviteljev se je osebno udeležil mitinga predsednik KID g. A. Westen, ki je požrtvovalnim letalcem odkazal izdatno podporo. To važno prireditev so posvetili še podpredsednik KID g. A. Praprotnik z gospo soprogo, ki je bila botra jedrilici, generalni ravnatelj KID c. C. Noot, tehniški ravnatelj KID g. dr. ing. Klinar z gospo soprogo, ki je bila botra druge nove jedrilice. Jeseniške jadralce je posetil tudi posle vodeči predsednik jugoslovanskega aerokluba g. ing. Tadija Sondermayer iz Beograda in se pohvalno izrazil o delu in napredku gorenjskih jadralcev.

Vir: Tovarnški vestnik (Železarne Jesenice), 01. 10. 1939; povzeto iz »Aeroklubi na Gorenjskem pred drugo svetovno vojno (avtor France Primožič; Letalstvo na Gorenjskem in ALC Lesce).

Letala na Blatih pri Poljčah, 1939

Vir: Letalstvo na Gorenjskem in ALC Lesce

Vir: Letalstvo na Gorenjskem in Alpski letalski center Lesce

Smučarski klub Begunje, 1928

Smučanje se je na Gorenjskem po letu 1921 močno razmahnilo in v posameznih krajih (Bohinj, Mojstrana, Kranjska Gora, Zelenica) so že prirejali smučarska tekmovanja – na začetku le v tekih in skokih. Prvih tekem v tekih so se iz Begunj udeleževali: Janez Kolman, Franc Močnik, Jože Resman, Alojz Strojan, Franc in Vinko Brejc ter Rudi Stroj.; na skakalnih tekmah pa so sodelovali: Viki Ivnik, Ivan Škofic in pozneje še Janko Šebat.

Konec novembra 1928 so v gostilni pri Jožovcu sklicali ustanovni občni zbor in ustanovili Smučarski klub Begunje. Predsednik kluba je postal Franc Strojan, med nalogami, ki so si jih zadali, pa so bile: zbrati čim več novih smučarjev (na občnem zboru jih je bilo več kot 30), začetek prirejanja smučarskih tekmovanj in začetek priprav za gradnjo smučarske hiše v Dragi. Po ustanovitvi kluba so pozimi 1929-30 organizirali prvi smučarski tečaj z 18 udeleženci, ki sta ga vodila Janez Kolman in  Rudi Stroj. Ena izmed nalog so bila tudi enotna oblačila in krojač Jože Kralj je še istega leta sešil vse obleke po osebnih merah. Blago za komplet v temno modri barvi (kapa, jopič in hlače) so izdelali v predilnici Janeza Kolmana. Če temu dodamo še lično značko (trikotne oblike s kraticami SKB in smučarjem v sredini), so morali biti begunjski smučarji prav elegantni.

Leta 1929 je bil v Kranjski Gori organiziran trimesečni mednarodni smučarski tečaj za vojake in rezerviste (poleg Jugoslovanov so bili na tečaju še Čehi, Romuni in Bolgari). Med inštruktorje so povabili tudi Janeza Kolmana, ki je na zaključnem tekmovanju osvojil prvo mesto v teku na 18 km, s petkratnim vmesnim streljanjem, in za nagrado prejel posrebreno kolajno. Prva begunjska mednarodna medalja je bila tako biatlonska.

Vir: Vir: Šport v Begunjah (avtor Goran Lavrenčak; Begunjski zbornik 2007).

KAMNA GORICA

Telovadni odsek Orla v Kamni Gorici, 1918-1929

Čeprav med prvo svetovno vojno oz. vsaj proti njenemu koncu katoliško delavsko društvo in s tem tudi Orli niso delovali, je župnik Ažman pravilno napovedal, da po vojni Orlov ne bo težko oživiti. Do vnovičnega razcveta telovadbe je prišlo po letu 1926, ko so nekdanji Tomanov hlev preuredili v društveno dvorano in telovadnico. Orli so s prostovoljnim delom precej pripomogli k temu, da so do leta 1928 preurejeni hlev prezidali v društveni dom. Ob izdaji zakona o ustanovitvi Sokola Kraljevine Jugoslavije leto dni pozneje je bila Slovenska orlovska zveza razpuščena. Orli so namesto da bi se vključili v novo organizacijo, raje začeli v okviru katoliške prosvetne zveze ustanavljati fantovske odseke.

Vir: Društveno življenje v Kropi in Kamni Gorici konec 19. in v prvi polovici 20. stoletja (avtorica: Saša Poljak Istenič; Vigenjc V., 2005)

Kulturni dom v Kamni Gorici. (Prireditev.) V 29. letu obstoja našega kat. prosvetnega društva so nam je vendar uresničil naš dolgoletni sen – postavili smo si svoj Dom. Do sedaj smo stanovali v treh hišah, čitalnica je bila zase ter smo se vedno selili iz ene hiše v drugo, tudi se nam je  že zgodilo, da nismo vedeli, kam naj se veselimo. Za dramatične prireditve nam žebljarska zadruga skoraj 20 let pustila, da smo imeli oder v zadružnem skladišču. Orel je imel telovadnico v stari šoli, dobro smo občutili ta težavni položaj in zavedali smo se, da moramo zgraditi lastni Prosvetni dom. Trt leta smo se morali truditi s kulukom ln z denarnim vprašanjem. Končno smo v preteklem letu poprijeli vsi Kamnogoričani na celi črti. V dveh letih smo zbrali toliko, da smo krili polovico vseh stroškov; imeli bomo še težav, pa z združenimi močmi bomo vse premagali. Veliko nam pomagajo naši rojaki v tujini, kar bo ostalo v trajnem spominu tudi poznejšim rodovom. Na ta način smo napredovati tako daleč, da moremo v nedeljo dne 24. t. m. pop. ob 4 prirediti prosvetno akademijo, kjer hočemo pokazati, kaj se bo vse gojilo v našem domu. Nastopili bodo vsi odseki: tamburaški zbor, dramatični odsek (uprizori na “Petrovem brdu”, spisal dr. Jan. Krek, “Turški križ” 4. dejanje), pevski odsek in Orel. Vabimo vse prijatelje naše ideje, da se udeležite in da vidite našo delo.

Domoljub, 20. 02. 1929

Fantovski odsek v Kamni Gorici, 1937

Kamnogoriški fantovski odsek je bil kot društvo organiziran leta 1937. Njegov namen je bil »skrbeti za nravno, umsko in telesno vzgojo članov in za poglobitev narodnega, državnega in socialnega čutenja, mišljenja in razumevanja«. V pravilih je izrecno navedeno, da društvo ni politično.

Člani Fantovskega odseka so imeli uniformo, določeno v društvenih pravilih. Člani društva nosijo pri skupnih nastopih sledeč kroj: a) kratek suknjič in športne hlače (pumperice), ki segajo do sredine meč, oboje iz sivega sukna, b) srajco, ki je za odtenek svetlejše sive barve in ovratnik obrobljen z rdečo vrvico, c) klobuk iste barve kot suknjič in hlače, krajci so ozki, tulec je oblikovan na tri ogle; za rdečo vrvico je zataknjen krivček, d) pas iz usnja, rdeče barve z zaponko, ki je iz bronze in e) nogavice iste barve kot srajca in črne nizke čevlje.

Fantovski odseki so se ukvarjali predvsem s športom, sprva zlasti z lahko atletiko, ki jo je že prej, a manj sistematično, gojila orlovska organizacija. Po letu 1937 je Zveza fantovskih odsekov prirejala športne tekme v lahki in težki atletiki ter odbojki. Tudi fantovska odseka v Kropi in Kamni Gorici sta imela svoji telovadni vrsti. V Kamni Gorici so vadili na telovadišču ob novem prosvetnem domu. Še posebno delaven je bil Urh Bevc.

Vir: Društveno življenje v Kropi in Kamni Gorici konec 19. in v prvi polovici 20. stoletja (avtorica: Saša Poljak Istenič; Vigenjc V., 2005)

Fantovski odsek v Kamni Gorici, ok. 1940

Vir: Katoliška društva (Vigenjc V)

Fantovski odsek in Dekliški krožek v Kamni Gorici, ok. 1940

Vir: Katoliška društva (Vigenjc V)

KROPA

Telovadno društvo Orel Kropa, 1920

Med obema vojnama je v Kropi začelo delovati telovadno društvo Orel, sprva kot odsek Slovenskega katoliškega delavskega društva, po odpravi Slovenske orlovske organizacije pa kot fantovski odsek. Na ustanovnem shodu 20. februarja 1920 je k odseku pristopilo 20 fantov, slovesnosti po so se udeležili tudi orli iz Kamne Gorice ter orli in orlice iz Kranja in Radovljice. Zbrane je nagovoril dr. Kržan, podpredsednik Orlovske zveze. Zagon delovanja Orla v Kropi je pospešil duhovnik Jernej Hafner iz Krope, po prvi svetovni vojni kaplan v Kranju, ki je mdr. Vodil elitni dijaški odsek kranjskega Orla.

Že naslednje leto, 19. junija 1921, je radovljiško orlovsko okrožje v Kropi priredilo okrožno telovadbo, ki so se je udeležili orli in orlice iz Radovljice, z Jesenic in Koroške Bele, iz Tržiča ter Kamne Gorice; pozdravni govor je imel dr. Jože Basaj, predsednik ljubljanske Orlovske podzveze. Zaradi slabega vremena so telovadbo namesto na prostem pri Jarmu izvedli v zadružnem skladišču. Kot je ugotovil župnik Valentin Oblak, je bil moalni uspeh dober. (vir: Kronika župnije Kropa, 3. zvezek, Župnijski urad Kropa).

Odsek je prirejal akademije z godbo, petjem, deklamacijami, govori ter prosto in orodno telovadbo članov in naraščaja. Od 26. do 28. avgusta 1923 se je 20 orlov iz 76 drugih Kroparjev udeležilo katoliškega shoda v Ljubljani. Leta 1924 je orlovski odsek v Kropi štel 22 rednih članov, pet starešin in okoli 30 naraščajnikov – kot je ugotavljal župnik Oblak, »večino naših fantov«.Odsek je vodilo »akademično izobraževalno uradništvo iz ob. zadruge«, mdr. Uradnik Valentin Oman iz Škofje Loke. Župnik je imel Orle zelo v časteh: po njegovih ugotovitvah so bili fantje »varčni, trezni, moralno neoporečni, nekateri naravnost zgledni. So utemeljen up boljšega rodu.« Na tedenskih telovadnih urah so vadili proste vaje, lahko in težko atletiko, igrali odbojko, plavali, priljubljena sta bila telovadba na drogu in smučanje.

Člani so se sestajali na tedenskih telovadnih urah (poleti na letnem igrišču v Polju) in na mesečnih fantovskih večerih, na katerih so se pripravljali na prosvetne tekme. S prihodom učiteljice Minke Žirovnik v Kropo leta 1925, ki je že imela izkušnje z vodenjem orlic v Šentvidu pri Ljubljani, je začel delovati tudi dekliški Orlovski krožek Kropa kot del slovenske Orliške podzveze. Njeno delo je do razpustitve Orla nadaljevala učiteljica Katarina Hlebec.

Vir: Društveno življenje v Kropi in Kamni Gorici konec 19. in v prvi polovici 20. stoletja (avtorica: Saša Poljak Istenič; Vigenjc V., 2005)

Orli in Orlice v Kropi, 1926

Vir: Katoliška društva (Vigenjc V.)

Začetki smučanje v Kropi, 1924

V Kropi se je smučanje začelo razbijati okoli leta 1924 na pobudo Filipa Legata, leta 1929 pa ga je poživil Viktor Mokorel, ki je prišel v Kropo kot učiteljski pripravnik. K razmahu smučanja je pripomoglo tudi izdelovanje smučarskega okovja v tovarni Plamen. Smučarske skoke so vadili na skakalnicah za Jarmom in na Stočju. (vir: Janez Šmitek).

Vir: Društveno življenje v Kropi in Kamni Gorici konec 19. in v prvi polovici 20. stoletja (avtorica: Saša Poljak Istenič; Vigenjc V., 2005)

Rudi Finžgar je bil podjeten človek. Že pri 18 letih se je kot mizar v delavnici svojega očeta v Kropi poskušal uveljaviti z izdelovanjem smuči po naročilu. Izposodil si je 300 dinarjev, kupil jesenov les in izdeloval smuči po vzoru italijanskih tekmovalnih smučk. Bil je navdušen smučarski skakalec, že pred vojno reprezentant.

Vir: Zagnanost (Kronika Elan 1945-1995)

Op.: Nadaljevanje sledi v mapi »Šport med 2. svetovno vojno«.

Zimski t.j. smučarski šport se je v zadnjem času dobro razmahnil. Poleg 35 met. stalne skakalnice v dolini, ki je doživela 17. marca letos svoj krst, so lani zgradili fantje na Vodicah v malo dneh dve skakalnici in s tem pokazali veliko vnemo. Sad teh naporov bodo dobri smučarji, med katerimi se odlikuje sedanji odsekov predsednik Rudko Finžgar, ki je letos v Planici s skokom 84 m postavil jugoslovanski rekord.

Vir: Zadrugar, letnik III. št. 2, maj 1940 (v Vigenjcu 2005)

Prenovljena 32 m skakalnica v Kropi, 1940

Vir: KatolIška društva (Vigenjc 2005)

Mladi skakalci pred skokom, 1940

Vir: KatolIška društva (Vigenjc 2005)

Najboljše rezultate so mladi športniki, člani FO kropa, dosegli v smučanju, še posebej Rudi Finžgar, Matevž Kordež (z Jamnika) in Filip Kavčič. Ti so redno nastopali na smučarskih tekmah Zveze fantovskih odsekov in kot njeni predstavniki tudi na tekmah Jugosovanske zimskošportne zveze ter tudi tu dosegli vidne uspehe: Kordež predvsem v teku na smučeh in kombinaciji, Kavčič v alpskem smučanju, Rudi Finžgar, ki je začenjal pot odličnega smučarskega skakalca (mdr. je leta 1947 kot prvi slovenski smučarski skakalec preskočil 100 m), pa se je v javnosti že uveljavil kot eden najperspektivnejših državnih reprezentantov. Najvidnejši predvojni uspeh je dosegel marca leta 1940 na tekmovanju v poletih v Planici, kjer je nastopil prvič in pred tisoč glavo množico s 84 m dosegel najboljši jugoslovanski rezultat in vidno uvrstitev v mednarodni konkurenci.

Odlični rezultati kroparskih smučarjev so pripomogli tudi k odmevni prireditvi ob odprtju prenovljene skakalnice v Kropi 17. marca 1940. Na 32-m skakalnici, izdelani po načrtu ing. Stanka Bloudka, se je na tekmo ZFO in medklubski tekmi Jugoslovanske zimskošportne zveze pomerilo 44 tekmovalcev, med njimi tudi uveljavljeni športniki (Janez Polda …). Skakalnico je odprl dr. Miha Krek kot predstavnik ZFO, zbrane pa je pozdravil tudi Franc Volk, zastopnik Gorenjske zimskošportne podzveze.

Vir: Društveno življenje v Kropi in Kamni Gorici konec 19. in v prvi polovici 20. stoletja (avtorica: Saša Poljak Istenič; Vigenjc V., 2005)

Smučarji skakalci ob otvoritvi 32 m skakalnice, 1940

Vir: Katološka društva (Vigenjc 2005)

Rudi Finžgar  
Rudi Finžgar na stometrski skakalnici

     

Vir: Kroparski zbornik                        Vir: Kronika Elan 1945-1995

Fantovski odsek Kropa, 1929

Po razpustitvi Orla so Kroparji telovadbo gojili v fantovskih odsekih pod okriljem prosvetnega društva, ki je bilo leta 1933 razpuščeno, dve leti pozneje pa vnovič obnovljeno. Leta 1937 so se fantovski odseki osamosvojili in se povezali v Zvezo fantovskih odsekov; kar je še spodbudilo razvoj in razmah telovadbene dejavnosti na Slovenskem. Fantovski odseki so se ukvarjali predvsem s športom, sprva zlasti z lahko atletiko, ki jo je že prej, a maj sistematično gojila orlovska organizacija. Po letu 1937 je Zveza fantovskih odsekov (ZFO) prirejala športne tekme v lahki in težki atletiki.

Leta 1935 je tajnik in pozneje predsednik fantovskega odseka v Kropi (FO Kropa) postal znani smučarski skakalec (tedaj 15-letni) Rudi Finžgar. V Kropi so bratje Kordež z Jamnika uvajali treninge smučarskih tekov in skokov, med poletnimi športi pa se je poleg atletike najbolj uveljavila odbojka, ki sta jo leta 1934 v Kropo prinesla Tone in Žanc (Janez) Šmitek, dijaka kranjske gimnazije. Mladina – t. i. fantovska vrsta, večidel v sestavi Jernej Praprotnik, Filip Kavčič, Slavko Ažman, Drago Zupan, Ivan in Rudi Finžgar, Janez Eržen ter Janez Šmitek – je v glavnem telovadila na igrišču za gasilskim domom, kjer je bil postavljen telovadni drog, urejeni so bili igrišče za odbojko, jama s stojali za skok v višino in daljino ter prostori za met krogle in dviganje uteži. Leta so igrišče razširili o brega pod Studenčkom. V hudih zimah so na igrišču pripravljali tudi ledeno ploskev za drsališče.

Vir: Društveno življenje v Kropi in Kamni Gorici konec 19. in v prvi polovici 20. stoletja (avtorica: Saša Poljak Istenič; Vigenjc V., 2005)

Fantovski odsek v Kropi je nastopil na športnih tekmah Z. F. O. v Ljubljani. V odbojki je bil premagan od zmagovalne vrste F. O. Trnovo. Lepše uspehe pa je dosegel v težki in lahki atletiki. Tako je Rudko Finžgar skoraj brez treninga vrgel kopje 44.54 m in dosegel tretje mesto. Če upoštevamo, da pravega kopja preje še ni imel v rokah, potem je to vsekakor lep uspeh. Ob palici je skočil 2.60 m. V težki atletiki je potegnil Ažman Slavko enoročno 61 in pol kg od tal nad glavo. Skupno sta dvignila s Kavčičem po 251 kg. Kavčič je tudi sunil v mladčevski tekmi 5 kg težko kroglo 12,38 m in dosegel drugo mesto. Če bi imeli vsaj nekaj mesecev reden trening, potem bi bil rezultat gotovo še boljši. Tako so pa žal šli nepripravljeni. Pazimo za drugič.

Vir: Zadrugar, letnik III. št. 4, december 1940 (v Vigenjcu 2005)

Fantovski odsek v Kropi, 1939

Vir: Katoliška društva (Vigenjc V.)

Fantovski odsek v Kropi, ok. 1940

Vir: Katoliška društva (Vigenjc V.)

Fantovski odsek in Ženski krožek v Kropi, ok. 1940

Vir: Katoliška društva (Vigenjc V.)

Viteški Sokol Kraljevine Jugoslavije – odsek Kropa, 1932-33

V Kropi je bilo delovanje Sokola zaradi močne klerikalne zavesti in usmeritve zelo kratkotrajno. Justin Ažman v svojih spominih piše, da so mu v času gospodarske krize (1932-33) obljubili službo, če se vpiše v telovadno društvo Viteški sokol Kraljevine Jugoslavije, »kar sem tudi storil, a sem moral opraviti še 6-mesečno pripravljalno dobo. Predno pa sem preskusno dobo dovršil, so Sokola v Kropi razpustili, češ, da ljudje le radi kruha vstopajo v Sok. in tako ni bilo ne s Sokolom ne s službo nič.« Kot ugotavlja v svojem pregledu zgodovine športa v Kropi, sokol »vsled neugodnih pogojev ni mogel razviti svoje dejavnosti« in je že po pol leta prenehal delovati. Vanj je bilo včlanjenih kakih ducat naraščajnikov, ki jih je Ažman (po svojih besedah) bolj kot telovadnih dejavnosti učil osnovnih pojmov marksizma.

Vir: Društveno življenje v Kropi in Kamni Gorici konec 19. in v prvi polovici 20. stoletja (avtorica: Saša Poljak Istenič; Vigenjc V., 2005)

PODNART

Skakalnica v Podnartu, 1934

V soboto 27. jan. so se v Podnartu, kjer imajo razmeroma dobro skakalnico, ki dopušča skoke do 30 m, vršile tekme v skokih. Rezultati so bili sledeči: Prvi je bil Šorli Marjan (skavt) skok 21 in 21.5, m, drugi je bil Srakar (JDS), tretji pa Šmitek Tone (skavt). Skupinsko so pa člani JDS bili od skavtov za pol m na boljšem.

Gorenjec, 17. 02. 1934

Ovsiše. Že pred vojno je Stanko Bloudek zgradil 30-metrsko skakalnico, kjer je prve skoke vadil slovenski reprezentant Jože Tolar (1943 – 1965) doma iz Podnarta.

Podnart. V Podnartu je bil rojen smučarski skakalec in ustanovitelj Elana v Begunjah Rudi Finžgar, in že pri Ovsišah omenjeni skakalec Jože Tolar, ki se je smrtno ponesrečil na prvem Poldovem memorialu v Planici 1965 na osemdesetmetrski skakalnici, ko je prvič nastopil za državno reprezentanco.

Vir: Spletna stran KS Podnart

…………………………………………………………………………………….

BLED

Sokolsko društvo Bled, 1918

Sokolsko društvo Bled se je leta 1931 preselilo v novozgrajeni Sokolski dom.

Vir: Blejski šport v svetovnem vrhu (avtorja Božo Benedik in Jelena Justin; Bled 1000 let)

Začetki plavanja na Bledu, 1919

Po končani prvi svetovni vojni jeseni 1918, se je v letu 1919 začelo obnavljati tudi društveno življenje v športu. V plavanju so bili zopet Blejci tisti, ki so pohiteli z organizacijo, in tako beremo, da je bilo 15. avgusta 1919 na Bledu prvo plavalno tekmovanje. Na sporedu so bile discipline 600 m za gospode, 50 m za gospode in dame, 50 m za dečke in deklice do 15. leta starosti ter še 50 m hrbtno in 50 m stransko (bočno). Trije člani Ilirije (od teh dva z Bleda), Ivo Medved, Franc Ravnik in Angelca Černe pa so 31. avgusta gostovali v Karlovcu, kjer so »dosegli najboljši uspeh in dobili prva darila«, kot je zapisal poročevalec v Slovenskem narodu.

Vir: Začetki organiziranega plavalnega športa od 1919 do 1929 (avtorja Mitja Prešeren in Stane Trbovc; Plavanje v Sloveniji 1919-1994).

21. 08. 1921 je priredila Športna zveza Ljubljane tekmo na Bledu, na kateri so sodelovali poleg ljubljanskih klubov Ilirije in LSK ter Jadrana še SK Maribor, Olimpija iz Karlovca, Victoria iz Sušaka in Concordia iz Zagreba.

Teden dni zatem (28. 08.) je bilo prav tako na Bledu (na kopališču Petran) prvo državno prvenstvo. Poročevalec je ugotavljal, da prostor za to tekmovanje ni bil primeren, kajti za gledalce je bil nepregleden, posamezne točke tekmovanja pa so bile na različnih mestih, kar je oviralo delo sodnikov.

Julija 1922 je bila tekma na Bledu v Grajski kopeli, kjer ni bilo štartnih blokov in so tekmovalci štartali kar iz vode.

Vir: Začetki organiziranega plavalnega športa od 1919 do 1929 (avtorja Mitja Prešeren in Stane Trbovc; Plavanje v Sloveniji 1919-1994).

Teniško igrišče na Bledu, 1927

Blejski teniški turnir, 1927

Vir: Ilustrirani Slovenec, 14. 08. 1927

Blejski teniški turnir, 1927

Vir: Ilustrirani Slovenec, 14. 08. 1927

V. mednarodni teniški turnir na Bledu, 1929

Vir: Ilustrirani Slovenec, 25. 08. 1929

Tenisači pričakujejo kraljico. Turnirja so se udeležili najboljši jugoslovanski, češki in avstrijski igralci. Avstrijci so odnesli vse zmage (vir: IS, 25. 08. 1929)

Teniško igrišče na Bledu, prva Jugoslavija

Vir: Bled 1000 let

Smučarski klub Bled, 1928

31. januarja 1926 je bila na Bledu prvič tekma na 50 km v organizaciji TK Skala (Ljubljana). Pokrovitelja sta bila minister vojne mornarice general Trifunović, in minister za trgovino, dr. Krajać. Pri organizaciji je sodelovalo 130 ljudi.

Proga je bila z Bleda speljana proti Bohinjski Beli, zavila nazaj mimo blejskega kolodvora v Gorje, od tam na Podkoren in nazaj na Bled. Cilj je bil pri zdraviliškem domu. Med tekmo je neprestano rahlo deževalo, tekmovalo je 32 smučarjev, na cilj pa jih je prispelo 26. Prvi je bil Jožko Janša (SK II), drugi Stanko Kmet (LSK), tretji Gustav Ogrin, četrti Miha Oitzl (Skala), peti Fran Černe (Skala), šesti Peter Klofutar (Skala), itd.

Vir: Leto 1926 (avtor: Anton Smolej; Začetki smučanja v Zgornjesavski dolini)

Otvoritev skakalnic v Veliki Zaki, 1929

Vir: Ilustrirani Slovenec, 1929

Dve skakalnici v Veliki Zaki, 1929

Vir: Ilustrirani Slovenec, 1929

Leta 1928 je bil ustanovljen »Smučarski klub Bled«, začeli so tekmovati v tekih, alpskem smučanju in skokih. V Veliki Zaki so  leta 1929 postavili dve skakalnici. Na jezeru so pripravili prve, tudi mednarodne hokejske tekme. Zanimiva tekmovanja v motoskjöringu prvič zasledimo že leta 1924, ko so tekmovali s konjsko vprego po cestah in stezah na Bledu. Pozimi 1926/27 pa je Bled v sodelovanju z ljubljansko Ilirijo priredili prvi motoskjöring na zamrznjenem jezeru. Proga je bila dolga 3.500 metrov in baje je bilo približno toliko tudi gledalcev.

Vir: Blejski šport v svetovnem vrhu (avtorja Božo Benedik in Jelena Justin; Bled 1000 let). Op.: Dar dopolnil tekst o dveh skakalnicah in popravil letnico ustanovitve (prej napačno 1925, pravilno 1929).

18. februarja 1928 so na Bledu ustanovili Smučarski klub Bled s predsednikom A. Paplerjem in tajnikom Stankom Žirovnikom. Za začetek je nastopila mladina na 2 kilometra, trideset dečkov in deklic. Pri dečkih je v starostni skupini od 9. do 12. leta prvo mesto osvojil Alojz Merk; v starostni skupini do 12. do 14. leta je slavil Albin Jakopič; med dekleti pa je bila slavljenka Adela Bajt.

Vir: Leto 1928 / Smučanje oživlja v Ljubljani (avtor: Anton Smolej; Začetki smučanja v Zgornjesavski dolini)

Športni utrinek z Bleda, 1928

Vir: Ilustrirani Slovenec, 12. 02. 1928

Smučarski tečaj na Bledu, 1929

Vir: Ilustrirani Slovenec, 10. 02. 1929

Blejska smuška skakalnica, 1930

Vir: Ilustrirani Slovenec, 28. 12. 1930

Tekst k sliki: Blejsko skakalnico so zgradili lansko zimo po načrtih ing. Nansena in J. Janše.

Mednarodne skakalne tekme na Bledu (najava). Jutri ob 11. uri se vrše na Bledu na skakalnici v Zaki mednarodne smuške skakalne tekme, za katere vlada precejšnje zanimanje. Skakalnica v Zaki je poleg bohinjske največja in najmodernejše urejena v naši državi in so na njej mogoči skoki nad 50 metrov.

Jutro, 25. 02. 1931

Tekme na blejski skakalnici, 1931

Vir: Ilustrirani Slovenec, 25. 01. 1931

Prestolonaslednik Peter v smučarski opremi. Mladega prestolonaslednika, ki je bil zelo fotogeničen, so mnogokrat uporabili v medijih. V začetku leta 1930 je bil v smučarski opremi ob zaledenelem blejskem jezeru. S kuliso zasneženega Bleda in gora v ozadju fotografije je bila ta fotografija prava »reklama«. Tako za kraljevo družino, kot turizem in šport na Bledu.

Vir: Digitalni arhiv Radovljica

Prestolonaslednik Peter ob blejskem jezeru, 1930

Vir: Ilustrirani Slovenec, 15. 01. 1930

Prestolonaslednik na naslovnici Ilustriranega Slovenca, 1931

Vir: Ilustrirani Slovenec, 01. 03. 1931

Športno društvo Bled, 1928

Leta 1928 so ustanovili »Športno društvo Bled«, ki si je prizadevalo za gradnjo športnih objektov.

Vir: Blejski šport v svetovnem vrhu (avtorja Božo Benedik in Jelena Justin; Bled 1000 let).

4. maja 1930 je nogometni klub Bled odigral tekmo na Jesenicah in izgubil z 2:4. Tekma je bila precej surova.

Vir: Obdobje med obema vojnama 1918-1941 (avtor Viktor Brun; 60 let nogometa pod Mežakljo, 1975)

Prvi veslaški objekti, 1930

Prve veslaške objekte so na Bledu postavili daljnovidni turistični in veslaški delavci leta 1930. V Veliki Zaki so postavili čolnarno z garderobami. Tu je bil tudi prvi štart s ciljem pred Park hotelom. Pozabili pa smo, kako so takrat postavljali progo.

Vir: Zgradili smo sodoben veslaški center (avtor: Božo Benedik; Z vesli v svetovni vrh)

Osmerec na blejskem jezeru, 1942

Vir: spletna prodaja delcampe

Igranje hokeja na ledu, ok. 1930

Igranje hokeja na ledu na blejskem jezeru, prva Jugoslavija

Vir: Bled 1000 let

Hokejisti Ilirije na blejskem jezeru, 1931

Vir: Bled 1000 let (TD Bled)

Aeroklub Bled, 1934

Ustanovitev blejske skupine. Pobuda mariborskih jadralnih letalcev vnema v naši ožji domovini mladino za ljudski letalski šport. Na Bledu so se našli možje in fantje, ki si bodo zgradili jadralno letalo; njihovemu povabilu se je odzval g. Boris Cijan ter prisostvoval ustanovitvi blejske skupine. V kratkem predavanju je orisal bistvo jadralnega letalstva. Prisostvoval je tudi blejski župan dr. de Gleria in se včlanil. Skupina šteje 17 članov najrazličnejših družabnih slojev, vodi pa jo trgovec Ivan Dobnikar, dočim so ročna dela poverjena Maroltovemu vodstvu. Skupina namerava urediti lastno strokovno knjižnico ter se naročiti na strokovne revije. Eden izmed članov bo vodil meteorološko službo. Veliko je zanimanje za gradnjo jadralnih modelov. Za Božič nameravajo člani prirediti med seboj tekmo takih modelov s skakalnice ali v primeru zamrzlega jezera z blejskega gradu. V najbližji dobi se namerava konstiruirati v Mariboru jadralna letalska zveza, ki bo priredila prihodnje leto na Bledu v času sezone tekmovanje jadralnih modelov. Odziv bo seveda iz vseh slovenskih krajev velik, saj bo to prva prireditev v naših krajih.

Bled nudi s svojo okolico (Sv. Katarina, Straža) velike ugodnosti za šolanje. Na zamrzlem Blejskem jezeru je možen vlečni štart z avtomobilom in motornim letalom. Z ustanovitvijo pridobi Bled v tujsko prometnem pogledu novo zanimivost, saj bo jadralni šport gotovo zelo privlačen za slehernega gosta.

Vir: Jutro (številka 228, 1934); povzeto iz »Aeroklubi na Gorenjskem pred drugo svetovno vojno (avtor France Primožič; Letalstvo na Gorenjskem in ALC Lesce).

Golf-klub Bled, 1936

Ob pobudi dvora – kneza namestnika Pavla, diplomatskega zbora, ki je takrat v večini letoval na Bledu, ter iniciativi domačih turističnih delavcev, so začeli razmišljati o izgradnji golf igrišča.

Dela so se lotili strokovno. Povabili so Avstrijca Rudolfa v. Gelminija iz Kreutzhofa, ki je leta 1936 prišel z Brionov, kjer je bilo poleg golf igrišča tudi polo igrišče. Izbral je primeren prostor in izdelal program. Za prostor je že takrat menil, da je eden najlepših, kar si jih lahko zamišljamo. Madžarski arhitekt za golf igrišča ing. Desedira Lauber iz Budimpešte, je z nekaj dopolnitvami potrdil prvotni program. Tako so prišli do osnovnega projekta in s tem možnosti za pričetek del. Pomembna je bila odločitev, za zgradijo igrišče z 18 zelenicami, poleg igrišča pa tudi stranske prostore, ki jih takšno igrišče zahteva.

Z deli so pričeli v letu 1936, vodil jih je R. v. Gelmini, po tehnični plati pa domačin prof. Bogdan Vovk. Pri gradbenem odboru, ki je bil v Ljubljani so sodelovali še ing Matheus iz Celovca in g. Kadunc. Istočasno so v Ljubljani osnovali Golf-klub Bled.

Dela so hitro stekla in prvič so zaigrali že v letu 1938. V prvih letih so uredili tudi provizorične stranske prostore z garderobami, sanitarijami in drugim, tudi intimnim barom in to kar v leseni baraki, ki je bila postavljena pred igriščem.

Igrišče je bilo potrebno dokončati, so menili predvsem na Dravski banovini v Ljubljani, kjer so bili dejansko zadolženi za samo igrišče. Zato so leta 1940 nadaljevali z gradnjo in po načrtih banovinskega arhitekta Franca Kugliča postavili klubsko hišo v izvirnem slovenskem slogu.

Vir: Golf Igrišče (avtor Božo Benedik; Leški zbornik 1939).

Zgradba igrišča za golf, 1939

Vir: razglednica; fotograf V. Kramarič, Ljubljana (Turizem in gostinstvo / Med obema vojnama / Gorenjski kraji in ljudje III.; GM Kranj 1987).

Knez Karađorđe igra golf na Bledu, pred 1940

Vir: Bled v soncu ves žari

Nogometni klub Bled, 1938

Nogometni klub Bled je bil osnovan leta 1938. Prvo igrišče je bilo v Veliki Zaki, na prostoru, kjer je danes Camping Zaka. Pionirji igranja nogometa so bili iz vrst domačinov in ti so najbolj zaslužni, da se je nogomet na Bledu sploh pričel igrati in s tem tudi razvijati. Navzlic težavnim razmeram zaradi oddaljenosti igrišča v Zaki, pomanjkanju denarnih sredstev za nabavo opreme ter premagovanju ostalih težav, so vse to blejski nogometni entuzijasti uspešno premagovali z značilno gorenjsko trmo. Začetniki blejskega NK so bili Kuraš Rudi in Edi, Vidic Andrej, Ulčar Matko ml., Molnar Miha, Gašperšič, Rok in Ravnik Jure. Od takrat aktivne blejske nogometne generacije sta danes živa še Florjančič Peter in Cajnko Stane.

Vir: Spletna stran NK Bled

GORJE

Telovadni odsek Orel v Gorjah, 1921

Telesno vzgojna dejavnost v Gorjah sega tja v leto 1921. Takrat so mladi fantje Jakob Polda, brata Jurij in Andrej Šimnic, brata Janez in Franc Pogačar ter Jože Polda pri tedanjem bralnem društvu ustanovili telovadni odsek Orel. Prostor za vaje so dobili v poslopju današnjega zadružnega doma. Jeseniški kolegi so jim pomagali, da so že leto dni pozneje priredili prvi javni telovadni nastop. Kasneje so take nastope prirejali vsako leto samostojno.

Leta 1923 so z združenimi močmi vaščanov začeli graditi svoj dom in vanj preselili vadbo že po enem letu. Lastna streha nad glavo je zavzetost mladih telovadcev še povečala. Vrste domačih telovadcev so se širile in kalile na različnih nastopih. Ni bilo prireditve, na kateri ne bi nastopili Jože Polda, Janez Kozelj, brata Viktor in Joža Pogačar, brata Janez in Jože Zalokar, Franc Jan, Miha Mulej, Matevž Por, Jože Komar in Simon Pristov.

Vir: 50 let telesne vzgoje in športa v Gorjah, 1921-1971 (bilten ob 26. PS v klasičnih disciplinah, Gorje, 12. do. 14. marec 1971)

Začetki smučanja v Gorjah, 1923

V okviru leta 1923 ustanovljenega Delavsko kulturnega društva Svoboda sta delovali tudi šahovska in smučarska sekcija. Slednja je verjetno leta 1927 »prešla« v Športni klub Gorje.

Vir: Iz Gorjanske kronike (avtorica Majda Pazlar; Bled 1000 let).

Športni klub Gorje, 1927

Ko je tedanja oblast razpustila vse telovadne organizacije, je ista usoda doletela tudi Orla iz Gorij. Toda Gorjanci brez telesne vzgoje niso mogli živeti. V letu 1927 sta Jakob Jan in Andrej Prešeren osnovala Športni klub, v katerem je kasneje deloval tudi učitelj Franc Pikelj. Glavna panoga v tem društvu je takoj postalo smučanje. Mladina se je ogrela za ta šport. Mladina se je ogrela za ta šport. Smuči in opremo so izdelovali kolarji v vasi (ki sproti niso zmogli naročil), pa tudi smučarji sami. Otroci pa so uporabljali kar doge starih sodov.

V klubu so za mlade smučarje prirejali tekmovanja, na katerih so merili svoje znanje in moč. Najboljše je vodila pot tudi na druga tekmovanja izven svojega kraja, Mnogi so se vračali s priznanji za osvojena najboljša mesta.

V letu 1930 se je to društvo priključilo Telovadnemu društvu Sokol.

Vir: 50 let telesne vzgoje in športa v Gorjah, 1921-1971 (bilten ob 26. PS v klasičnih disciplinah, Gorje, 12. do. 14. marec 1971)

Ustanovitelja in učitelj Športnega kluba Gorje, ok. 1930

Vir: 50 let telesne vzgoje in športa v Gorjah, 1921-1971

Zimsko-športni klub Gorje, 1929

11. januarja so v Gorjah ustanovili zimsko-športni klub. Orli so že dolgo tekmovali.

Vir: Leto 1929 (avtor: Anton Smolej; Začetki smučanja v Zgornjesavski dolini)

Začetki tekmovalnega športa v Gorjah, ok. 1935

Vir: 50 let telesne vzgoje in športa v Gorjah, 1921-1971

Telovadno društvo Sokol, 1930

Avgusta 1930 je bilo v Gorjah ustanovljeno Telovadno društvo Sokol. Temu se je pridružil tudi Športni klub z vsemi svojimi člani. Ustanovitelja Sokola sta bila Franc Golob in Jakob Jan. Novo društvo je nadaljevalo z začetim in preizkušenim načinom dela. Načelniki Jernej Zalokar, Jože Zalokar in Matevž Por so vodili splošno vadbo, za smučanje pa je skrbel učitelj Franc Pikelj. Kljub slabim pogojem je društveno delo zelo napredovalo. Tekmovalci so ob pomanjkanju denarja v društvu sami prispevali denar za kritje raznih stroškov.

Vir: 50 let telesne vzgoje in športa v Gorjah, 1921-1971 (bilten ob 26. PS v klasičnih disciplinah, Gorje, 12. do. 14. marec 1971)

… Poleg smučanja in splošne telovadbe, so na igrišču v Spodnjih Gorjah igrali med dvema ognjema ter trenirali skok v daljino in skok v višino. Žogo so sami naredili tako, da so nogavico napolnili z žaganjem in šele kasneje s prostovoljnimi prispevki zbrali denar za pravo žogo.

V tistem času so bili športniki popolnoma prepuščeni sami sebi, saj lokalna podjetja v času recesije za šport niso namenjala sredstev. Že takrat so se znašli, podobno kot danes, s prirejanjem veselic in atraktivnih telovadnih nastopov.

Vir: Skozi čas (avtor: Klemen Torkar; Športno društvo Gorje – 90 let uspehov)

Člani predvojnega Sokola v Gorjah, pred 1940

Vir: 50 let telesne vzgoje in športa v Gorjah, 1921-1971

Telovadni nastop Sokola v Gorjah, pred 1940

Vir: 50 let telesne vzgoje in športa v Gorjah, 1921-1971

Dobro organiziranemu delu in vadbi so sledili tudi vidni uspehi. Smučarska patrulja, ki so jo sestavljali Lovro Žemva in Černetova brata, je presenetila že na prvih župnih sokolskih tekmah v Kranju. Osvojila je prvo mesto. Leta 1934 so Gorjanci imeli prvič priliko spremljati uspehe, ki jih je v državni reprezentanci na tekmovanjih doma in na tujem dosegal domačin. To je bil Lovro Žemva, ki je pozneje še mnogokrat obradoval svoje someščane. Na vseslovanskem prvenstvu, ki je bilo v Banski Bistrici na Češkoslovaškem je v teku na 18 km pristal na odličnem petem mestu, v skokih pa celo na tretjem. Takrat je bilo zelo razširjeno tekmovanje v tekih in skokih obenem. Dve leti pozneje je Lovro nastopil že na olimpijskih igrah v Garmisch Partenkirchenu. Tekel je 50 km in med petdesetimi tekmovalci zasedel dvajseto mesto. Iz Garmischa je odpotoval na Češkoslovaško, kjer je na vseslovanskih sokolskih tekmah pobral dve zlati kolajni: v teku na 10 in 18 km, ter bronasto v teku na 50 km. Zatem sledijo leto za letom pomembni uspehi. V svoj seznam uspehov je uvrstil še osvojitev naslova vseslovanskega prvaka v kombinaciji teka in skokov, zatem pa še prvaka v skokih. Kot odličnega tekmovalca in reprezentanta ga je pot vodila od tekmovanja do tekmovanja. Domov je prinašal kolajne, pokale in druga priznanja. Lovro pa ni bil edini smučar iz Gorij. Bil je eden najboljših med lepim številom drugih dobrih tekmovalcev kot so bili Jože Krničar, bratje Ivan in Vinko Černe ter Alojz in Jože Kobal, Ivan Volf ter Stanko Tomazin.

Vir: 50 let telesne vzgoje in športa v Gorjah, 1921-1971 (bilten ob 26. PS v klasičnih disciplinah, Gorje, 12. do. 14. marec 1971)

Lovro Žemva na olimpijskih igrah, 1936

Vir: 50 let telesne vzgoje in športa v Gorjah, 1921-1971

BOHINJ

Smučarska delavnica v Bohinju, med 1. sv. vojno

Rozmanova delavnica zimskošportnega orodja v Bohinju, ki je bila dejavna že med vojno / Vir: Ilustrirani Slovenec, 01. 02. 1931

Rozmanova delavnica v Bohinju

Vir: arhiv Lucija Markel Jensko (Bohinjski zbornik II.)

Oglas smučarske delavnice Rozman v Boh. Bistrici, 1933

Vir: Gorenjska, letoviška, obrtna, industrijska …

Smučarske tekme v Bohinju, 1920

In spet je oživel Bohinj. Zanj so se zavzemali zlasti Ljubljančani. Decembra leta 1920 so naredili kilometrsko sankališče Belvedere. V drugem tednu istega meseca je bila pripravljena tudi prva umetno zgrajena skakalnica. Zgradil jo je dr. Žižek s pomočjo vojske. 12. decembra so se na njej izvajali že prvi skoki.

Vir: Leto 1920 (avtor: Anton Smolej; Začetki smučanja v Zgornjesavski dolini)

Žižkova skakalnica v Bohinju, 1920

Vir: Začetki smučanja v Zgornjesavski dolini

1. državno prvenstvo v smučanju v Bohinju, 1921

Leta 1921 so bile v Bohinju prve tekme za državno prvenstvo Jugoslavije. Prvi zmagovalec v tekih je bil Hlebanja. Jože Pogačar postavi na 25-metrski skakalnici prvi državni rekord v skokih z dolžino 9 m.

Vir: Bilten VII. Mednarodnega tekmovanja v smučarskih tekih (Bohinj, 8.-9. januar 1966)

»Prvič smo se to pot z veseljem sešli smučarji iz raznih pokrajin naše kraljevine, prvič so se ta dan ojunačile naše dame na smučkah …, prvikrat smo imeli priliko opazovati, kako so krilili po zraku smučarji-skakači v elegantnih skokih raz napo prvo umetno skakalnico«

Pred desetimi leti niso tekmovali na 50 km, tudi ne na 18, temveč gospodje na 5, dame pa na 3 km. Teh tekem se je udeležilo 26 gospodov in 4 dame. Na 5 km je dosegel najboljši čas Švigelj Zdenko (21:45), najslabši čas pa je znašal čez 44 minut. To kaže, da je bilo takrat še malo smučarjev, da je startal vsakdo, ki je imel dilce. In skoki! Takole pravi poročilo: »Najdaljše skoke je napravil g. Kavšek (13 m), žal se ni obdržal po skoku v stoječi drži, najlepše skoke 9 m pa gg. Pogačar in Dolenc in sicer prvi vse tri v brezhibni pokončni drži«. To je slika iz onih lepih skromnih začetkov slovenskega športa, ko so isti navdušeni in idealni akademiki smučali, drsali, plavali, igrali nogomet in vaterpolo, skakali v vodo in skakali v višino.

Jutro, 24. 02. 1931 (avtor Drago Ulaga) / navezava na: Sport, 25. 02. 1921

Zmagovalec 1. DPJ Hlebanja na cilju v Bohinjski Bistrici, 1921

Vir: Slovenski tednik Sport (iz knjige Po smučinah od pradavnine)

Smučarski klub Bohinj, 1921

Leta 1921 so bile v Bohinju prve tekme za državno prvenstvo … Razvoj smučarskega športa pa gre dalje in Bohinj pri tem postaja pojem. Tega leta dobi Bohinj svoj Smučarski klub, ki je bil eden prvih v državi.

Smučarski klub Bohinj, ki je bil ustanovljen pred 45 leti, je dolga leta vodil Tomaž Godec, prvi bohinjski smučar-tekmovalec in športnik mednarodnega razreda, je združil v svojih vrstah vso zdravo in napredno bohinjsko mladino. Klub ni prirejal samo tekmovanj ampak je sam organiziral in vodil razne smučarske tečaje. Poleg množičnosti, o kateri se je v Bohinju res lahko govorilo, je imel klub celo vrsto kvalitetnih tekmovalcev. Da je bil klub vsestransko aktiven, priča zelo dobro uspela smučarska akademija, ki je bila izvedena pred mednarodnimi smučarskimi tekmami leta 1931 in so jo prenašali celo po radiu.

Vir: Bilten VII. Mednarodnega tekmovanja v smučarskih tekih (Bohinj, 8.-9. januar 1966)

Našitek Smučarskega kluba Bohinj, pred 1941

Vir: arhiv Lojze Budkovič

Propagandna tekma v umetnostnem drsanju v Bohinju, 1929

Propagandna tekma v umetnostnem drsanju na Bohinjskem jezeru, 1929

Vir: Ilustrirani Slovenec, 1929

Mednarodne smučarske tekme v Bohinju, 1931

Zima v letih 1930/31 je važna za razvoj jugoslovanskega smučarstva. Poleg prvih mednarodnih nastopov in prvega državnega prvenstva v klasičnih kombinacijah, imamo v Bohinju prvo veliko mednarodno prireditev, s sodelovanjem Čehov, Poljakov, Norvežanov in Avstrijcev. Na sporedu je tekmovanje v tekih na 18 in 30 km. Za to prireditev pa so tudi zgradili na Poljah po načrtih Norvažana ing. Hansena 45-metrsko skakalnico, ki je bila takrat največja v naši državni.

Vir: Bilten VII. Mednarodnega tekmovanja v smučarskih tekih (Bohinj, 8.-9. januar 1966)

V Bohinju so pod najvišjim pokroviteljstvom nj. vel. kralja Aleksandra I., v času od 20. do 24. februarja 1931, organizirali I. mednarodne zimskosportne tekme (Jugoslovanske Zimskosportne zveze). Tekme so vsebovale: smuški tek na 18 km, kombinirana in skakalna tekma na skakalnici, smukaška vztrajnostna tekma na 30 km.

Vir: Zgibanka I. mednarodne tekme

Za smučarski klub Bohinj so nastopili: Godec, Arh, Gašperin in Murovec (30 km) ter Godec, Arh, Gašperin, Murovec, Sodja, Korošec, Žan, Kikelj, Vorman, Žnidar in Kofol.

Vir: Jutro, 20. 02. 1931

Naslovnica programa I. mednarodne tekme v Bohinju, 1931

Vir: Zgibanka organizatorja SK Bohinj

Okrepčilo med tekom na mednarodni tekmi v Bohinju, 1931

Vir: Jutro, 27. 02. 1931

Opis Hansenove skakalnice, 1931. Kake tri četrt ure hoda od Bohinjske Bistrice proti sv. Janezu leži kakih 10 minut od ceste v levo na severnem pobočju z gozdom poraščenega predgorja Črne prsti Hansenova skakalnica, imenovana po svojem graditelju, T. T. Hansenu, večletnemu trenerju naših tekmovalcev. Lega je edinstvena: pogled na beli Triglav in njegovo gardo mora zadiviti vsakega še tako razvajenega prijatelja prirode. Pa tudi tehnično je zgrajena odlično. To je brez laskanja priznal že v Bohinju nahajajoči se Norvežan Gutormsen, ki jo je vzporedil z najboljšimi norveškimi skakalnicami.

Laika bo zanimalo nekaj številčnih podatkov. Skakalnica sama obstoji iz zaleta z mostom samim, doskoka in izteka. Zalet z mostom je dolg 60 m, dopušča pa tudi startanje z 48 m. Strmina zaleta znaša 26 do 30 stopinj ter prehaja pri 50 m v 4 m širok, za 2 do 3 stop. nagnjen most, ki služi za odskok.

Most je visok 2.25 m. Pod mostom začenja doskok, ki je prvih 10 m raven, nato pa prehaja v strmino, ki znaša od 20 do 48 m, 33 do 36 stop. Pri 48 m je doskok je doskok 16 m širok ter prehaja nato v manj strm del, ki pa do 58 m zelo dobrim skakačem še dopušča skoke. Od tu dalje prehaja doskok polagoma v iztek ter doseže pri 100 m – vse računano od mosta – ravnino, kjer je še nadaljnjih 200 m izteka.

Na desni strani mostu – gledajoč od izteka – je sodniška tribuna, pod njo novinarska tribuna, na levi strani pa tribuna za odlične goste.

Skakalnica dopušča teoretično skok do 48 m, vendar dobri skakači dosežejo na njej tudi skoke do 56 m, kar je že dokazal Gutormsen, ki je skočil 52 m in 54 m.

Dolžina skoka se meri s kovinastim merilom, napetim od gornjega roba mostu – torej od mesta, kjer smučka zapusti skakalnico do mesta, katerega se je dotaknila sredina zadnje smučke. Radi hitrejšega poteka so na doskoku s tablicami že vnaprej označene od pol do pol metra dolžine skoka. Parabola, ki jo opiše skakač po zraku, znaša seveda nekaj več kot dolžina skoka, dočim znaša absolutna globina skoka pri skokih okoli 50 m približno 25-30 m.

Najlepši skoki na tej skakalnici so seveda oni od 40 m dalje, pri katerih se pokaže vsa izurjenost, tehnika in smelost tekmovalca. Ocenjujeta se pri skokih stil in dolžina skoka posebej s po 20 dosegljivimi točkami ter vsota razpolovi tako da je za skok dosegljivih največ 20 točk. Ni torej pravilno naziranje, da mora zmagati oni, ki najdalje skoči, gotovo pa je tudi, da bo oni, ki ima najboljši stil, tudi lahko najdelj skočil.

Obravnavati različne stile, bi na tem mestu vedlo predaleč, omenimo naj le, da se je v zadnjem desetletju razvil tkzv. aerodinamični stil, pri katerem uporablja skakač upor zraka v telo in površino smučk za dosego čim večje daljine skoka in to osobito z močnim predklonom telesa po oskoku tako, da tvori telo s smučkami čim ostrejši kot. Mojstri v tem so seveda Norvežani, ki so se jim pa Srednjeevropci že precej približali.

Za skakanje so seveda potrebne posebne po 10 cm široke in skupno 6-10 kg težke smučke s tremi vodilnimi jarki na spodnji površini, ki omogočajo čim sigurnejše skakanje.

Jutro, 19. 02. 1931

Hansenova skakalnica (med skokom zmagovalca Guttormsena), 1931

Vir: Jutro, 24. 02. 1931

Hansenova skakalnica (med skokom Joška Janše), 1931

Vir: Jutro, 25. 02. 1931

Tlačilci snega na Hansenovi skakalnici (navezani na vrv), 1931

Vir: Jutro, 25. 02. 1931

Pogled s »Hansenove« skakalnice, 1931

Vir: Ilustrirani Slovenec, 01. 03. 1931

1. mednarodne smučarske tekme v Bohinju, 1931

Vir: Ilustrirani Slovenec, 08. 03. 1931

Razvoj jugoslovanskega rekorda v smučarskih skokih, 1921-1934

  9.0 m         Jože Pogačar         Bohinj, 1921

14,7 m         V. Šubert                Bohinj, 1922

15,5 m         Jože Pogačar         Bohinj, 1924

25,0 m         Jože Pogačar         Mojstrana, 1927

28,0 m         Hubert Oizl             Mojstrana, 1928

29,5 m         Hubert Oizl             Mojstrana, 1928

33,0 m         Bogo Šramel          Bohinj, 1929

33,5 m         Bogo Šramel          Holmenkollen, 1930

34,0 m         Bogo Šramel          Bled, 1931

35,0 m         Bogo Šramel          Bohinj, 1931

36,0 m         Bogo Šramel          Bohinj, 1931

38,0 m         Joško Janša           Bled, 1931

40,0 m         Bogo Šramel          Oberhof, 1931

42,0 m         Bogo Šramel          Bohinj, 1932

43,0 m         Franc Palme           Bohinj, 1932

50,5 m         Franc Palme           Innsbruck, 1933

51,0 m         Franc Palme           Innsbruck, 1933

54,5 m         Bogo Šramel          Harachov, 1933

55,0 m         Tone Dečman         Bled, 1934

55,0 m         Franc Palme           Planica, 1934

Vir: Gostje Planice z medaljami (avtor Marko Rožman; Planica, MK 1979)

Op.: Skakalnici v Bohinju in na Bledu (tudi v Mojstrani) sta pred Planico odigrali pionirsko vlogo v smučarskih skokih. Objavljamo rekorde do Planice.

Rekreacija v Bohinju (v časopisih), po 1930

Naslovnica Ilustriranega Slovenca, 1932

Vir: Ilustrirani Slovenec, 24. 01. 1932

Smučarji pred hotelom sv. Janeza, 1932

Vir: Ilustrirani Slovenec, 24. 01. 1932

Šport hotel Pokljuka, 1936

Hotel – Pension Pokljuka, pred 1940

Vir: Digitalni arhiv Radovljica

Šport hotel Pokljuka, pred 1940

Vir: spletna prodaja delcampe

Zbral: Goran Lavrenčak (DAR)

Podrobnejši opisi virov:

Spomenica Sokolskega društva v Radovljici ob 25-letnem jubileju, 1908-1933.

Uredil Čebulj Danimir, foto Slavko Vengar. Izdalo in založilo: Sokolsko društvo v Radovljici, 1933. Spomenico je DAR v skeniranje posodila družina Sartori-Čebulj.

50 let telesne vzgoje in športa v Gorjah, 1921-1971

Bilten ob 26. PS v klasičnih disciplinah, Gorje, 12. do. 14. marec 1971

Plavanje v Sloveniji 1919-1994

Avtorja: Mitja Prešeren in Stane Trbovc, Ljubljana – Parex 1995.

Začetki smučanja v Zgornjesavski dolini

Avtor: Anton Smolej (samozaložba, Kranjska Gora 1995)

40 let Turističnega društva Lesce / Leški zbornik; (Gorenjski kraji in ljudje 10.). Založnik: Turistično društvo Lesce, 1999 / glavni urednik: Jože Dežman.

Bled tisoč let / Blejski zbornik 2004 (Gorenjski kraji in ljudje).

Izdajatelj: Občina Bled 2004 / glavni urednik: Jože Dežman.

Vigenjc – Glasilo Kovaškega muzeja v Kropi / 20. stoletje v Kropi in Kamni Gorici (1. del)

Izdali in založili: Muzeji radovljiške občine / glavna in odgovorna urednica: Verena Štekar Vidic, Kropa 2005

Letalstvo na Gorenjskem in Alpski letalski center Lesce – Bled

Avtor: France Primožič, izdajatelj in založnik: Alpski letalski center Lesce, 2008

Športno društvo Gorje – 90 let uspehov

Avtor: Klemen Torkar. Izdalo in založilo: Športno društvo Gorje, 2010.

P